3 v 1 ali mogoče smo si pa ženske same krive


Imamo nemogoče želje. Potrebe. Zahteve. Nič več ni dovolj dobro za nas. Najraje bi združile vsaj 3 tipe v enega.

Od prvega lepoto, od drugega karakter in od tretjega vse ostalo (beri športni duh, smisel za kuhanje, dar za poslušanje in kimanje, zlato kartico in močna ramena). Ni nujno v tem vrstnem redu.
Čarovnice se vztrajno dobivamo na kavah, proti večeru na kozarcu vina, ponoči na gintonicu, predvsem in samo zato, da kritiziramo. Moške. Kaj je rekel in kako smo ga zmlele. Revčki.
Vračamo milo za drago.
Ker sem nekoč imela enega Zokija neskončno rada. Hodila z njim na hokejske tekme, šraufala avto, z njegovo mamo plela njivo in ga cele noči čakala, da se je z jutrom priplazil domov.
Požrla sem vse SMSe njegovih ljubic, šminko na ovratniku. Verjela, da bo nekoč res hodil po najinega Pavleta v vrtec. Potem pa me je prešinilo, da si zaslužim več od skupnega menjanja olja. Avtomobilu, prosim lepo.
Maščevanje ni namerno. Je pa neizogibno.

Poanta je pa v tem, da moški niso nič krivi.
In našpukajo Gudgaji, ki jim usmiljeno dovolimo, da nas cartlajo.

Na vse kriplje se trudijo, da bi nam ugodili. Mi se pa kujamo.
» Ne, ne, ne. Sem rekla ne! Pusti me pri miru!«
In on poskusi še z drugo tehniko. Dvigne glavo in gre skozi vrata. Skrivaj škilim, če se bo obrnil. Pa se ne. Poslušam, če se bo res odpeljal. In dejansko odcvilijo gume z dvorišča. »Ha, ha,« si mislim, »čisto vseeno mu pa ni«.
In potem pokliče in me povabi za naslednji dan na večerjo v mojo najljubšo restavracijo, kjer me natakarji obožujejo in gostje sovražijo, ker se preglasno smejem. Malo premislim, preletim omaro in se odločim, da: »Ne, ne bom šla. Hujšam!«
On še zmeraj prijazno zaželi lahko noč, jaz pa besno butnem telefon na mizo. »Ali sem se odločila prav?«
Pokličem prijateljico in ona mi drži štango. Saj mi jo skoraj zmeraj.
Potem me ne pokliče naslednji dan. Proti koncu delovnega dne začnem razmišljati, da mogoče sem bila pa kuzla. Saj mi je hotel samo dobro. Sicer še niti sama ne vem zakaj ne, ampak še zmeraj bi bil moj odgovor na vse njegove predloge kategorično zanikanje.
Šmarna gora? Niti pod razno.
Sprehod ob reki? Ti zgledam ko pes? No, na to raje ne odgovori.

Večerja? Hmmm…ne.
Šoping v Italiji? Hmmmmmmmmmm…ne.
Jadranje čez vikend? Uaaaaaaaaaaaaaa………ne.
Takrat me prešine, da si nič od tega ne zaslužim. Niti pod razno.
Da je edino, kar si zaslužim, ena poštena brca v rit.
In ga pokličem. Pa se ne javi. Pokličem še enkrat. In se še zmeraj ne javi. Po glavi se mi začnejo sprehajati vse blondinke, ki se mu nasmehajo, ko koraka po mestu.
Pošljem SMS, da mi je žal. Da je kriva ovulacija in da jajčniki tako glasno cingljajo, da nisem slišala njegovega vabila na večerjo.
Da vabim na pivo.
Pa nič.
Aha, z drugo je. Kar naj bo!
Ravno takrat pokliče strašno privlačen prijatelj, ki je ravno prišel za nekaj dni v mesto, in me povabi na službeno zabavo. Ko mu sredi večera že skoraj visim okrog vratu, na drugi strani kluba zagledam Njegov obraz.
Neobrit, skuštran, utrujen. S kom je? S kom? Da jo ubijem! Oh, poslovni partnerji.
Ko me zagleda se mu zasvetijo oči. Zavestno prezre mojega seksi prijatelja.
Menda je bil cel dan po sestankih. In ves čas mislil name.
Da me vabi na pivo in čevapčiče.
Jebenti.
Kako naj ga sovražim?
Če mi pa pusti, da sem taka do njega… kaj si pa lahko želim več?

Najbrž ima vsaka v življenju svojega Zokija. Prasca, ki ga je neskončno ljubila. Noro oboževala. In je potem potrebovala 7 let, da je pozabila njegov vonj.
In upam, da tudi kakšnega Dušana, guruja seksa, ki te odpelje v seksualna nebesa iz romantičnih knjig in porno filmov.
Ko noče več poslušati cingljanja jajčnikov se poroči z Gudgajem. Ki ji za večerjo pripravlja polnjene paprike s pire krompirjem.
Ampak nikoli več ne bo tako zelo ljubila. Pa ne zato, ker ne bi znala.
Enostavno zato, ker ženske resnično obožujemo barabe.

Kategorije:PAVLA ŠVOH
%d bloggers like this: