Prekleto šopingiranje


Moja mama je vedno govorila, da so mi pozabili narediti dno. Pa ne kar se učenja ali pa pobiranja krompirja tiče. Čevlji! Cunje! Prekletstvo!

Pa naj še kdo reče, da je kokain droga modernega časa. Aha, po moje tudi. V arest bi morali vreči Marca Jacobsa, Stello McCartney, Jimmyja Chooja, Louboutina. Doživljenjsko bi jim bilo treba odvzeti škarje iz rok.

Pa če se že enkrat odločijo čistko delat, naj zaprejo še vse suhljate manekenke poleg. Bomo kar lažje zadihale.

Nehajo naj nas mučiti s škornji za 2 čuka, jopicami za pol manj in večnim bankrotom. Kolikokrat ste bili na račun mode že lačni? Še nikoli? Potem niste zasvojeni. Kolikokrat zvečer ne morete zaspati, ker delate načrt za rop banke ali vsaj menjalnice čez cesto? Velikokrat? Potem točno veste o čem govorim.

Rugelj bi najbrž za vse krivil mojo mamo, vsi ostali psihiatri pa, da so vse moje visoke pete nadomestek za tiča. Ta s tičem bi utegnila držati, če bi šopingirala samo takrat, ko je dragi na potovanju. Pa ne. Nakupujem zmeraj. Vedno. Sicer rahlo inkognito, pa vendar. Preveč rad ima moje obleke, da ne bi vedel kdaj in kje sem kakšno kupila. Zato ne morem uporabiti stare fore, češ:
»Kako se ne spomniš te obleke? Že stokrat sem jo imela oblečeno. Me res nikoli ne pogledaš? Mislim, res pogledaš!?!«

Edina fora na katero pade je dober biznis. Hudo znižanje. Zmeraj imam v torbici flomaster s katerim počečkam ceno in dopišem vsaj -50%. Doma, seveda.
Vsaka pasja procesija je dovolj dobra za napad na novo obleko.
Vsak še tako majhen padec temperature za blaznenje med plašči, bundami, šali, škornji…
Mar bi vsaj kaj kupila!
Ne.
Najprej en krog po vseh trgovinah. Govorim o kilometrih z avtom. In peš. Potem se krog še malo razširi do Pliberka in Lavamunda. Ampak Avstrijci še zmeraj ostajajo zvesti svoji narodni noši.
Sledi huda selekcija. Plusi. Minusi. In spet še en krog. Tokrat kartico likat. Na polno.

Potem pa drugo jutro trepetam v našem Mercatorju. Bo šla kartica čez ali ne? Takrat bi najraje vzela škarje in jo razrezala na prafaktorje.

Zakaj enostavno ne morem prihraniti denarja? Za karkoli. Saj ni treba že vnaprej vedeti za kaj ga bom zapravila. Po drugi strani pa … tistih nekaj fičnikov, ki bi jih lahko prišparala mi ne bo nikoli kupilo stanovanja. Še za zimske gume ne bo.
Lahko si pa kupim zelo kratko plastično krilo, double decker škornje čez kolena in grem vrtet torbico na Tromostovje.
Temu se bo reklo pa naložba. V prihodnost.
Ampak najprej moram vložiti še vase. Umetni vsadki za lase, dvignjena prsa, s kolagenom napihnjene ustnice, odstraniti 4 rebra, aerobika, fitnes, masaže … Če bi se moje vlaganje v prihodnost končalo tu, bi bilo super, ne pa da bom morala najprej pokriti dolgove za vso plastiko, potem pa še začeti služiti za stanovanje.

To že v štartu nima smisla … v moji najljubši trgovini sem videla najlepši plašč pod soncem … privežite me k radiatorju! Ne me spustiti tudi, če si bom pulila lase. Če se mi bodo oči obrnile na belo in mi bo pena tekla iz ust, pokličite rešilca. To je namreč pravi epileptični napad, ki ga lahko izzove več dejavnikov. Na primer preveč nazorno predstavljanje same sebe v tistem prekletem mantlu.

Se pravi, da je edino zdravilo zame- šopingiranje!

Kategorije:PAVLA ŠVOHTags: , , , , , , , , ,
%d bloggers like this: