Velikonočni otok ali zakaj obožujem spomine na potovanja


So že tudi vas prepričevali, da čez čas slabi spomini izginejo, ostanejo pa samo tisti lepi? Da pozabimo na vse dolge osamljene večere, ko je s prijatelji igral tarok, na premočene salonarčke, ker te je pozabil pobrati na avtobusni postaji, čudne telefonske klice sredi noči, odsoten pogled, sliko bivše na dnu predala, zid preko katerega ti nikakor ni uspelo splezati do njega?
Ko prebrodimo vse faze prebolevanja pa naj bi ostali samo spomini na divje noči, na crkljanje ob gledanju kmetijske oddaje v nedeljo dopoldan, sončne zahode in vzhode in kar je še take kičaste šare.
Mislila sem, da je s spomini na potovanja isto. Vedno, ko razlagamo kje smo bili in kaj se nam je zgodilo, je kot bi opisovali deželo Medinmleko. Lažnivci. Tudi zeblo nas je, prodajalci na ulici so nas spravljali ob pamet, žejni smo bili, driskarjada je trajala cel teden, obadi so nas skoraj žive požrli, sonce ocvrlo do vijoličastega, veter vrtel pelerino okrog glave in lepil premočene hlače na premraženo rit.
V zadnjem času sem prebrala kar nekaj člankov o najbolj oddaljenem otoku na svetu. Vsak prispevek se je začel z opisovanjem znamenitih moaijev, vulkanov s posebno energijo, popku sveta, norih barv, peščenih plaž, palm, lepih domorodcev, za namenček pa so mi natrosili še nekaj legend o človeku ptiču, ki je plaval z jajcem v ustih.
Čisto so me razpištolili. Zato vam bom opisala nekaj osebnih doživetij. Tistih zoprnih. Lepo po pravici.
Rada bi vam malo potožila, kako naporno je potovati in se 24 ur na dan družiti samo z eno osebo, ki jo sicer brezmejno obožujem. Na trenutke mi je splezal čez glavo, pa sem si na smrt zaželela kavice s prijateljicami, krtače za lase in kapljice parfuma za uho. Da bo zgodba postala bolj otipljiva, vam moram najprej opisati, kam sva bila sploh namenjena. To, da je otok, že veste. Da ga je na Veliko noč odkril en nizozemski admiral, pa še ne. Zato mu je tako tudi ime. Velikonočni otok, Easter Island, Isla de Pascua, Rapa Nui, je eden najbolj izoliranih krajev na svetu. Na vzhodni strani je najbližji polinezijski otoček Pitcairn, na zahodni pa 3700 km oddaljeno najbližje kopno – Čile.
Rapa Nui je čilenski že od leta 1888, a domačini odkrito pljuvajo čez kopensko žlahto in njihov ignorantski odnos do otočanov. Kruh je na otoku dražji kot na celini, sami pridelajo le malo zelenjave in sadja, vse ostalo pa morajo uvažati. Nekajkrat na mesec se v zalivu zasidrajo ladje, ki s Tahitija in iz Čila pripeljejo živež, ki ga domačini potem z malimi čolnički prepeljejo na kopno.
Na sicer popolnoma ravnem otoku, se kot silikonski joški proti nebu vzpenjata dva vulkana, Rano Kau in Rano Raraku. Na vrhu prvega je sveta vas Orongo,  mesto kjer je pebival človek ptič, Rano Raraku pa je znan po proizvodnji moaijev, ki so jih klesali ob njegovem vznožju. Mogoče se vam bo malo posvetilo, če vam povem, da so to od šest do deset metrov visoke kamnite glave, ki so postavljene na obali okrog celega otoka. S hrbtom so obrnjene proti morju in budno pazijo na ta 117 kvadratnih kilometrov veliki in s približno 3000 prebivalci posejani vulkanski otok.

Si lahko predstavljate, da se že na poti na ta pravljični otok z dragim skregata na žive in mrtve? No, midva sva se. Zoprna sem bila že navsezgodaj, ko sem z nahrbtnikom nabasanim s stvarmi za 3 mesece in enim manjšim oprtanim spredaj ter dvolitrsko steklenico vode pod roko skakala čez štiripasovnico  v centru Santiaga. »Sem jaz slučajno njegova služkinja? Kdo je moški pri hiši? Da mi slučajno ne bi zopet z obžalovanja polnim pogledom potožil, da ima kilo… Lepo naj prime to presneto flašo, sicer jo zabrišem v prvo kanto za smeti!«

Na letališču sem stegovala nos, ker ni hotel z mano na kavo. »Skopuh!« sem mu zabrusila. Ne glede na to, da kave sploh ne pije. Takoj, ko sva prispela na Rapa Nui, sem se cmerila, ker nisem dobila venčka iz orhidej za dobrodošlico.

Odkar ga poznam, mi pripoveduje o tistem slavnem vulkanu z jezerom na sredini in pogledom na Pacifik. Zgodbo o človeku ptiču znam na pamet. Od zadaj naprej. V štirih tujih jezikih. Anekdota o tem, kako zadeti so bili tam pred leti, mi pa že pri ušesih ven kuka. No, pa da ga še jaz doživim. In začutim, kot on rad reče.

Vulkan naj bi oddajal čarobno energijo in neizmerno privlačil. Grabil za vrat in vlekel vase.  Edina stvar, ki je takrat na vrhu vulkana vlekla, je bil veter. V miniaturni obleki sem se mu upirala in gazila po valujoči travi, ki  me je švrkala po nogah in puščala rdeče sledi na opečeni koži. Priznam, ko se je veter umiril, je bilo res pravljično. A kot da me vulkan ne mara. Sicer rajca, a podi domov. Kar na jok mi je šlo, ko je dragi kot vodena raketa, neobčutljiv na vse naravne katastrofe, maširal proti svetemu mestu na drugi strani vulkana. Na eno oko je imel pripopan fotoaparat, na drugo kamero, v rokah je stiskal filtre in slikal vsako prasko na kamnu. Mene je pa tako zelo tiščalo lulat… In ker je tam vsak kamen svet in ne veš katera bilka je reinkarnacija človeka ptiča, nisem upala iti za noben vogal. Obupano sem stiskala kolena, medtem ko je on s poblaznelimi očmi taval po svetem mestu. Zato sem ga seveda zopet sfaširala. In sončni zahod sva opazovala vsak na svojem koncu klopi. Jaz s stisnjenimi koleni. On s stisnjenimi zobmi.

Glede na to, da sva bila na vulkanu sama, ker je tistih nekaj obiskovalcev pred nevihto že zdavnaj zbežalo v dolino, je njegova obljuba, da bova štopala v dolino, padla v Pacifik. On je korakal spredaj, jaz z dolgim nosom daleč zadaj. Kmalu sva se po trdi temi plazila v dolino. Vsake toliko nama je ušlo v hlače, ko je izza grma prilomastila krava ali pa tik za ušesom zarjovel bik.

Plaže? Plaže so res sanjske.

Evo, spet lažem. Ena plaža je sanjska: bela mivka, palme v zalivu nad katerim bdijo moaiji in skoraj nič turistov. Jaz in moj najdražji. Juhuhu! Zabušavanje! Po skoraj celem mesecu nepretrganega vlačenja nahrbtnika po svetu. Lepo sem se namazala z oljem, pogrnila sarong in si poveznila velikanski bel klobuk na glavo. Zdaj bom pa uživala!

Prvi sunek vetra mi je odpihnil klobuk z glave. Divje sem se pognala in stekla za njim kot Micka za vozom. Na drugi strani zaliva sem ga vsega premočenega potegnila iz vode. In zopet zašprintala. Tokrat je po zraku na drugo stran otoka odnašalo sarong. Kot polita opica sem obsedela pod palmo. S povešenega klobuka mi je kapljalo za vrat in risalo proge po telesu polnem mivke. Res klavrna pojava, ki jo je dragi seveda takoj fotografiral. In za vsak slučaj še posnel.

S hriba nad zalivom pa je moral ovekovečiti še sončni zahod. Zato sva začela kuhati v popolni temi. Sedeč na špičastem kamnu sem na kolenih sekljala čebulo, on je ob pomoči čelne lučke bral navodila za pripravo pireja v prahu. Naenkrat sem začutila, kako se mi nekaj plazi čez nogo. Brcnem. Še zmeraj je tam. Posvetim…. V trenutku so vsi piskri poleteli pozraku.

»Fuj! Ščurek!« sem vreščala.
»Eh, ljubica, to ni nič. Na Filipinih imajo celo krila. Tisto je šele šit,« me je tolažil dragi. V istem trenutku je divje zamahnil po zraku in se pognal v tek.
»Z drevesa mi je padel na glavo!« je tulil in se čohal po glavi, mršil lase in pljuval okrog sebe.

Večerjo sva pojedla stoječ na eni nogi, razjarjena od gnusa in v pripravljenosti, da ubijeva vsakega, ki bi si drznil blizu.

Lepa noč je bila. Nebo je krasilo polno zvezd, veter se je umiril, morje je tiho pljuskalo. Objeta sva odšla na plažo, da preživiva lepo, romantično noč pod milim nebom. Svečka je metala sence na steklenico vina in naju, ki sva strmela v nebo in si izmišljevala najbolj nemogoče želje ob dežju zvezdnih utrinkov.

»Porkamadona! Golazen!« je zavpil Rok in se pognal na noge. Divje je poskakoval z noge na nogo, me vlekel z odeje in se trudil, da ne bi pohodil katerega izmed horde ščurkov, ki so v stilu blietzkriega navalili na naju. Hitro sva zbežala v šotor in celo noč vlekla na ušesa, da si ne bi slučajno katera izmed hrustljavih pošasti izgrizla poti do naju.

Ko se človek trudi racionalno spakirati nahrbtnik, ki bo eno leto njegova postelja, kopalnica, garderoba in ljubica hkrati, takrat knjižica s sliko in francosko napisanim, da znaš dati v rikverc in bočno parkirati, predstavlja posmeha vredno pretiravanje. Že tako so  v Južni Ameriki policaji samo za okras. In za zapiranje tihotapcev mamil v gnijoče areste. Pa jih dobiš kmalu po piskru. Brez vozniške pač ne moreš najeti avta. In pika. Nobeno nakladanje o tem, da so naju v Santiagu oropali ni pomagalo Zato sva morala ubrati Titovo varianto ogledovanja otoka. S privat limuzino in šoferjem. Le da najin šofer ni bil Mr. George, temveč gospod Jeznoriti. To ni gospod s kapo in belimi rokavicami, ampak tak divji mož, ki hudo gleda in ima lase spete z listi bananovca. Skoraj je padel pod mizo, ko sva mu razložila, da želiva preživeti nekaj dni na njegovem ranču. S prstom je kazal  name in na moje roza nohtke v rožastih natikačih ter se držal za poskakujoči trebuh. »Boš ti mene,« sem si mislila. »Ne bojim se ničesar drugega kot kač in krokodilov. Tega pa tam pri tebi menda ni,« sem potiho molila.

In smo šli na pot. Vsi trije smo sedeli na sprednjih sedežih njegovega poltovornjačka in pasli oči. Midva sva navdušeno zajemala sapo, ko so valovi divje butali ob črne čeri, gospod J pa si je nevoščljivo ogledoval debele zadnjice sosedovih konjev, ki so se leno sprehajali po cesti. Bob Marley je hreščal iz radia in gospod J je vsake toliko pritegnil refrenu :« Oooo-jee-eee…

Njegov ranč ni velika hiša z verando, gugalnico, velikim nebom in sestradanimi kojoti. Je pod vulkanom Ranu Raraku skrita oazica, kjer je zbil leseno streho, po tleh razpostrl debele in od bogve katere golazni prežrte preproge, pod bananovcem pa postavil dolgo mizo s klopjo in zgradil kamin, kjer je ves čas grel vodo v ogrooomnem črnem čajniku. Pomenljivo me je pogledal in z nasmejanimi očmi namignil, da je lačen. »Ni problema, bomo pa kuhali.« Na žaru smo spekli sveže melancane z njegovega vrta in jih posuli s parmezanom iz trgovine. Skuhali smo še testenine z zelenjavo in jih prelili z omako iz kondenziranega mleka. »Salsa blanca?« je kremžil usta divji gospod J. A ko jo je poizkusil, je skoraj v nezavest padel in se oblizoval okrog glave. »Mmmm! Muy rico, muy rico!«, je hvalil.

Drugi dan smo že za zajtrk ponovili vajo in spet kuhali belo omako. Predvideval je, da je fina za kruh namakat in kar naenkrat so se vsi njegovi prijatelji oglasili na kavo.

Po zajtrku je gospod J naznanil, da gre lovit ribe.

»Jaz tudi!« sem pribila.
»Ha, ha, ha, ti fina gospodičnica, da nam čmokneš s skale v vodo?«
»Ja, grem! In naj samo kdo upa reči, da ne!«

Kar nekaj so se smejali v tiste svoje kosmate brade…

Komaj sem lovila ravnotežje na strmi skali, valovi so treskali, jaz pa sem vrtela trnek po zraku. Nekajkrat sem si ga ovila okrog roke in noge, enkrat Roku skoraj iztaknila oko, potem je pa le šlo. Iz vode sem potegnila dve ogromni ribi. Vsi so se mi smejali, ko sem navdušeno cvilila in vriskala. Od veselja. In groze, da jih bom mogla tudi pokončati tako, kot oni. Ugrizniti v glavo in stisniti možgane. Fuj!

Na poti domov smo srečali gonjače, ki so spravljali konje za ogrado in že sem sedela na starem kljusetu, ki je kar nekaj mencalo na mestu. Malo sem ga s petami pod rebrca koščena, malo sem se »Ijaaa!« drla, a ni nič pomagalo. Potem je eden od bradatih gonjačev od zadaj skočil na mojega konja in ga začel klofati po riti.  Utrujena žverca je počasi le začela krevsljati proti domu. »Klop, klop, klop.« Divjak za mano jo je ves čas nekaj zbadal. »Malo morgen!« sem si mislila,  »potem bo pa konj čisto znorel, jaz pa po zraku naravnost na glavo v drek,«  in zelo elegantno skočila s konja, češ, s takimi suhcenimi kljuseti se pa jaz ne bom ukvarjala. V resnici pa so mi kolena tako šklepetala od strahu, da sem komaj stala.

Zvečer smo spet kuhali, pekli ribe, peli, pili beli rum in vino iz tetrapaka ter dolgo v noč debatirali. O mačehovskem odnosu Čila do svoje pastorke daleč stran na morju, brezposelnosti na otoku in koncertu Rolling Stonesov za krajevni praznik. Slednje ostaja pobožna želja, vse ostalo pa kruta resnica.

Drugi dan me gospod J ni nič več hecal. Za dobro jutro me je zelo spoštljivo poljubil na lice. Očitno sem dobro prestala test in si zaslužila njegovo spoštovanje. Za slovo mi je naredil enak čop, kot ga je imel on, in mi ga povezal z bananovimi  listi. Mi je šlo kar malo na jok.

Ne vem kako naj končam tole resnično zgodbo. Mogoče s tem, da veter, človek ptič, ščurki in podivjani konji za vse najine tegobe niso prav nič krivi. Lahko bi naju z mačeto napadli in pirati bi streljali vsevprek. Ali pa bi avion v morje padel, potem ko bi naju tisti biki potacali. Lahko bi divje halucinirala in dobila drisko. Ali pa vsaj salmonelo. Pa se ni zgodilo nič od tega. In po vsem prebranem se še vedno zdi, kot da bi vam na skrit način hotela delati skomine. Pa nočem. Vse kar sem napisala, je res.

Rapa Nui je košček nebes na zemlji, a če ga prekrižariš z avtom v dveh dneh, je isto kot da bi prelistal katalog v potovalni agenciji. Včasih je treba stvari malo zakomplicirati, se prepustiti usodi, imeti jajca in potem ugotoviti, da so vse naravne lepote v primerjavi z lepoto človeškega duha prava figa.

Kategorije:ŠTIKLE & RUKZOK
%d bloggers like this: