Je samski stan res največja razvada?


Spraskaš vse prihranke in se preseliš v eno mini stanovanje brez okna v spalnici.

Prebarvaš stare stole v turkizno barvo, preoblečeš dedkov kavč v najljubše barve, babica ti kupi nov jogi in to je to. Postaneš sam kot islandski konj.
Potem te vrže še njegova nova blondinka in ločevanje prijateljev na tvoje in njegove.
Po čudnem spletu naključij najdeš enake bizgece kot si ti. Enako stare, enako samske, nore približno enako in nova družina je tu. Velika, zabavna, prijetna, odbita, zaščitniška, te ima vedno rada, ne glede na to kako pijana padaš pod šank. Ker vedo, da utapljaš žalost. In ker si potem na fotografijah neskončno smešna in te lahko na ta račun še dolgo dražijo.

Sploh po žuru na Bolu, te imajo skoz v zobeh.
In na Bolu se zaveš, da je življenje lepo. Lajf is grejt! Če primerjaš lansko ždetje med čakanjem na trajekt z letošnjim, ti je vse takoj jasno. Lani je On spal v tvojem mini avtomobilčku brez klime in bil zoprn, ker je moral celo noč vozit, letos pa že poskakuješ v ritmu in se široko smejiš, ker si prišla na morje,morje, morje…
Takrat ti prvič pade na pamet, da se imaš brez njega bolje kot z njim. Lahko nosiš lase po sredini glave na prečko počesane, podplate iz plute in trakove od čevljev zavezane do riti, če ti paše. Umetne nohte, blond pramena, pink torbico, tigraste naušnike…pač vse kar je tebi všeč in njemu ni.

Lahko ješ v postelji, ker drobtine pa res še niso nikogar ubile. Nihče ne dviguje pokrova od straniščne školjke. Kar je najboljše od vsega – lahko si brez slabe vesti kupiš vibrator. In ga daš na nočno omarico. Zakaj pa ne. Kuhaš nič več ne in posledično izginejo obroči okrog pasu. Vaginalna vnetja izginejo. Cele dneve lahko ždiš na kavču in bereš šund romane, piješ pivo in kadiš kolikor ti paše. Ko boš noseča, boš pa zares nehala. Prej pa itak nima smisla.
Ker si takole samska strašno srečna in nasmejana, postaneš posledično zelo zanimiva za vse vrste moških. Mladičkov, poročenih krokarjev, osamljenih planincev, vdovcev, skoraj ločencev, večnih plejbojev.

Poročene črtaš takoj. Mladičke tudi. Planinci? Kvečjemu pozimi, ko se v planine ne hodi. Vdovci so povečini prestari. Večni plejboji pa imajo tisti pogled pretepenega kužka, ki nikakor ne more biti seksi.
Kdo ti ostane? Tvoje Šefle. Klub srečno samskih.
Pa pride poletje. Vonj po soli na ožgani koži. In se ti začne trgat.
Takrat že malo pozabiš na svoje obljube. In teorije. O mladičkih. In o poročenih.
Si privoščiš oboje.

In ugotoviš, da sicer vse lepo in prav. Da niso vsi mladički zajčki in da niso vsi poročeni največji prasci na svetu. Da so prazaprav čisto fajn ampak, da to pač ne gre.
Končno najdeš nekoga, ki nima žene, niti punce, ki ni gej, je prebral kako knjigo v življenju, določene mere so nad spodnjo mejo, ki lula stoje in nosi srajce v čistilnico.
Predstaviš ga prijateljem, ga povabiš na testni piknik in prav lepo pije s tvojimi šeflami, se nič ne zgraža, ker Šefla št.1 gol skače čez kres, rad ima tvojo omako za testenine in ne zmoči cele kopalnice ko se tušira in ne verjame, da bodo palčki obesili mokre brisače.

Ampak…naenkrat hoče biti ves čas s tabo. A si ti kriva, da si tako fajn? Ves čas te vabi na večerje, pa na sprehode, pa kamne metat v vodo, pa zvezde štet in naenkrat ugotoviš, da nimaš nič časa več zase. In za svoje šefle.

Kmalu ugotoviš, da se na poti iz službe ustavljaš v trgovini in domov vlačiš preveč stvari v pretankih vrečkah. Naenkrat imaš vsega dovolj. Spet me je prinesel okoli. Pa sem rekla, da nikoli več…

 

Kategorije:PAVLA ŠVOH

5 comments

  1. Kdo te je prinesel okoli? Kvečjemu sama sebe…

  2. Ja pa ni spet tok grozn bit samski. Men se osebno zdi tako mišlenje bolj tolažilna.

  3. Jaz se pa kar z marsičem strinjam. Bit samski je res lahko fajn in ko začneš uživat v tem (pa s tem ne mislim seksanja naokrog, ampak to, da ti ni treba vedno nekomu riti odnašat, se mu prilagajat v nevemčemvsemu in imaš kaj časa zase), tipi to (samo)zadovoljstvo in veselje zavohajo, da je joj. Saj je po eni strani zabavno, izbor je pa, žal moram reči, precej kilav. Osebno se mi zdijo zakompleksani moški, ki ne sprejemajo sami sebe in se v resnici (!)ne cenijo, najhujša kategorija. Z izjemo tistih, ki se problema niti zavedajo ne. Taki se al znašajo nad svojo partnerko pa s tem tolažijo svojo bottomless pit od ega, ali se pa nanjo prisesajo kot klop, da se še dihat ne da. Noben ne mara, da se dobimo s “šeflami” pa mal da ga ni treba ujčkat ko otroke. Naprej o tem raje ne bi razpredala, žal pa moram reči, da jih toliko, da glava boli. It’s like a minefield out there.

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: