Jeruzalemčan namesto šampanjca


Sovražim poroke.

Malo zato, ker sem pri svojih rosnih petintridesetih še zmeraj neporočena.
Veliko zato, ker nimam nikogar, ki bi šel z mano.
Odpravim se sama. Beda.
Pripeljem se sama. Še večja beda.
Ne poznam nikogar. Že skoraj sramota.
Potem od nekod prideta dve bivši sošolki. Se pri milem bogu nimam kaj pogovarjat z njima.
Sama sedim v cerkvi in skoraj zakinkam, ker zaradi navijalk v laseh celo noč nisem spala. Narobe vstajam, se usedam in spravljam otroke, ki so celo pomlad hodili k šmarnicam, v navdušen krohot.
Ko gledam župnika kako mirno tanka vino, me prime, da bi enega prižgala.

Filmski scenarij :
Počasi se zvrnem na kolena in splazim pri stranskih vratih ven.
Zunaj že nalivajo kozarce šampanjca. Mimogrede z mize sunem dva kozarca, zbrcam previsoke štikle z nog, se naslonim na cerkev in z užitkom prižgem.
Ko z zaprtimi očmi srkam šampanjček, ob sebi zaslišim globok glas:
» Kar uživaj. Naslednja poroka na katero boš šla, bo najina.«
Jaz planem v smeh, solze mi tečejo, take šale pa že dolgo ne.
Potem se obrnem in otrpnem.
Gledajo me najbolj zelene oči. Iz njih bliskajo ljudožerske iskre.
Neham se režati na vsa usta. Dam mu kozarec šampanjca, ki je čakal med zvrnjenimi petami. Prime ga z dolgimi, močnimi prsti in se mimogrede dotakne moje roke. Čutiva elektriko, ki naju oba strese.
Je samotarski morski volk, ki že leta pluje po oddaljenih morjih in išče ljubezen, ki jo je nekoč davno  izgubil. Takrat se zavem, da je bila dolga vožnja iz mesta na vas vredna lulanja v hosti in sendvičev z bencinske črpalke. In on ve, da so vitke Polinezijke s svilnatimi lasmi v primerjavi z mano navadne anoreksične štrigle. Midva sva si usojena.
Ob koncu bi samo izpostavila nevesto, ki je planila v jok, ko naju je videla skupaj. Tudi nadaljevanje te zgodbe bi bilo zelo zanimivo. Najbrž bi se končalo s krvavo motorno žago in nekaj utopljenimi.

Resnični konec:
Ko se zvrnem na kolena v cerkvi prekleto trdo padem in glasno zakolnem. Po cerkvi se sliši val ogorčenega mrmranja. Potem se dobesedno odvlečem ven in prižgem en čik, ko me grobar nadere, da je na pokopališču kajenje prepovedano. Besno nataknem previsoke pete nazaj na ožuljene noge in odkrevsam čez cesto v vaško gostilno.
Šampanjca nimajo. Samo jeruzalemčana. Mah, kamor gre bik naj gre še štrik in naročim deci. Mozoljast natakar mi ga natoči v navaden deci kozarec. Ob sosednji mizi igrajo šnops.
Nobenega skrivnostnega moškega s prodornimi očmi in zagorelimi prsti ni nikjer. Edini zagoreli prsti, ki jih prinese mimo so od Močnikovega Franca, ki v prevelikih ukradenih gumijastih škornjih teče domov.
Poleg tega, ste že kdaj slišali, da bi kdo jadral navzgor po reki Mislinji? Lepo vas prosim.

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA, PAVLA ŠVOH

3 comments

  1. A kurba, js sem pa tk iskala gumijaste škornje!

  2. Franc je bil! Pa Bini je hlačke maznil…

  3. Kaj poroke. Pogrebi so ta prava stvar. Al’ je pravzaprav ista zvrst? Hmm.

    http://dobrotanisirota.blogspot.com/2012/08/ja-res-sem-ga.html

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: