Andamani so otočje, sestavljeno iz 350 otokov v Andamanskem morju. V bistvu so bližje Myanmaru, kot pa Indiji.
Potovanje z ladjo iz Madrasa, mesta na vzhodu Indije, do glavnega mesta Andamanov, Port Blaira, je trajala 3 dni. Stara in zarjavela barka je bila prepojena s smradom po stranišču, gnilih zobeh in zanič indijski hrani. Večina potnikov je bila Indijcev, ki so spali na skupnih ležiščih, v podpalubju. Turisti smo si privoščili kabine z oknom, kar nas je sicer rešilo pred smrčanjem in prdci nekaj deset domačinov v podpalubju, a ščurki so se kljub temu veselo sprehajali po posteljah. Nevarno zibanje ladje je dvigovalo želodce v grla. Člani posadke so po vzoru vojaške diktature vladali potnikom, stregli najbolj neokusno hrano pod soncem in bili suvereno neprijazni.
Potem pa…..kakšen pogled! Bele peščene obale, mangrovova drevesa v vodi, palme, turkizno modro morje. Raj na zemlji. Zoprno potovanje z ladjo še ni bilo pozabljeno, je pa res, da tokrat cilj odtehta potovanje. Andamani so zaenkrat še skoraj neznani širšim množicam in poznam nekaj ljudi, ki me bodo za ušesa, ker delim to skrivnost z vami. A bistvo te zgodbe niso le lepote in znamenitosti otokov, temveč dogodek, ki je zanznamoval naju in cel svet. Cunami.
Resnična zgodba se je dogajala na otoku Havelock, štiri ure plovbe od glavnega mesta Port Blaira.
Na božični večer sva se ga fajn nasekala s kolegi od vsepovsod. Na peščeni plaži smo poslušali muziko, jedli sveže ribice, tankali viski in se pogovarjali o vsem živem. Nebo nad nami je osvetljevala skorajda polna luna. Rezultat: na mrtvo napita sva se okoli polnoči po plaži opotekala proti najinemu rezortu, ko je mimo prišibal najin sosed, za njim pa divja svinja.
On: “Aaaaaaaaa!”
Ona: “Hhrrhrhrhrhrrrr!”
Tik pred njegovo kočo ga je malo ugriznila v zadnjico a na srečo ji je pobegnil na balkon. Midva pa v najino kočo, kajti prasica je imela petsto kil, izgledala je smrtonosno nevarna in njen apetit brezmejen.
Zjutraj naju zbudi premikanje postelje, tresenje strehe in strašen glavobol.
“Rok, kdo trese najino kolibo? Reci jim, naj nehajo!”
Debelo sva se pogledala in v samih hlačkah pognala skozi vrata na čistino pred kočami. Tla so se tresla, kokosi so padali z okoliških palm. Prestrašeno smo lovili ravnotežje. Posedli smo se po tleh. Po slabih treh minutah močne turbolence je Zemlja le pristala, mi pa smo šli pljunit v morje in lepo nazaj spat. Z Rokom sva debatirala kje in kako močan potres je bil. Spomnila sem se, da sem enkrat na TV gledala oddajo o cunamijih, in da glede, da smo na sredi morja, je moral biti epicenter nekje v morju. Rok je vstal in šel še enkrat prekontrolirat morje.
“Ula! Voda prihaja! Greva!”
Na brzino sem zmetala prve stvari, ki so mi prišle pod roko v nahrbtnik in začela iskati mojo najljubšo igračo – fotoaparat. Kjer bi moral biti ga ni bilo.
“Brez njega ne grem nikamor!”
Rok me je zagrabil in porinil skozi vrata. Pognala sva se v hrib za kočo. Še v življenju nisem z desetimi kilami na hrbtu tako tekla. Sosedje so naju čudno gledali in se nama smejali, ko sva skakala čez planke. Splezala 
sva visoko na hrib, kamor me sicer drugače žive ne bi nihče dobil, ker so tam doma kraljeve kobre. Opazovala sva obalo na sosednjem otoku.
«Obala je. Obale ni. Obala je. Obale ni,« je javljala Rok. »Morje se ziba. Štala!«
Ženske daleč v dolini so tulile bogu, cingljale z zvonci in trobile v rog. Vse živali so utihnile. Kurja polt nama je lezla po hrbtu. Noge so nama klecale. Strah naju je bilo.
Čez dobri dve uri so ptice spat začele peti, rikše so šibale po cesti in počasi sva se splazila v dolino, pripravljena na vse. Vsi so sedeli na cesti in nihče več se nama ni smejal. Pogled na naše posestvo niti ni bil kaj posebno pretresljiv: luže, naplavljena svinjarija in zmočene koče.
“Kje je moj fotoaparat?” kot se za materialistko spodobi…
Hja, seveda je plaval sredi koče.
“Mater!”
Pa knjige so bile mokre. In nekaj cunj. To je bilo pa tudi vse. Poleg strahu v kosteh.
Veselo razpoloženje je bilo odplaknjeno in z vsakimi novimi poročili nam je postajalo jasno, kakšno srečo smo imeli, da smo bili, kjer smo bili. Najin prvotni plan je bil čisto drugačen: Božič in novo leto sva hotela preživeti na divjem otoku, brez ljudi. Samo nekaj divjih svinj, mreži med palmami, ribiški palici, dva karnistra vode in midva. Gola. Ne vem kateri boginji ali angelu se je treba zahvaliti, da nama ni uspelo priti do tja. Ker bi bila mrtva. Orjaški val je zalil otoke. Rečni krokodili so odplavali v morje in oteževali reševalne akcije.
Stavili smo kako daleč bodo prišle informacije o potresu in cunamiju. Do Madrasa? Bombaya? V Evropo?
Telefon ni delal. Elektronske pošte tam ne bo še 10 let. Kaj pa zdaj? Kako obvestiti zaskrbljene starše, da sva vredu? Zjutraj sva poslušala novice na radiu in čisto onemela. Tisoči mrtvih, stotine turistov na Tajskem pogrešanih. Jezus Kristus. Jaz grem v Port Blair. Pa če bom morala kar plavati. Nič drugega nama ni preostalo, kot da sva se tretji dan po cunamiju zrinila na ladjo prepolno prestrašenih ljudi in se odpravila na 4 urno vožnjo proti glavnemu mestu.
»Če sva zbežala cunamiju, še ne pomeni, da ne moreva utoniti,« sem si mislila, kajti ladja je bila prenapolnjena z ljudmi in košarami banan, melancan, buč in kumar.
Končno sva lahko poklicala domov. Pa kako prav sva naredila! Šele potem nama je postalo približno jasno kakšna panika vlada po svetu in kakšna katastrofa se je zgodila. V hotelu sva gledala televizijo in tiho jokala ob strahovitih posnetkih grmad ljudi z napihnjenimi trebuhi.
Zvečer sva v mestu srečala predstavnika izraelske zavarovalnice, ki je s spiskom Izraelcev na Andamanih taval po mestu in iskal razpuščeno mularijo. Skoraj ga je kap, ko sva mu povedala, od kod sva priplula. Prepričan je namreč bil, da so tam vsi umrli. Dal nama je spisek, ki naj bi ga drug dan odnesla nazaj na otok. Še sreča, da sva ga imela, kajti brez njega naju zjutraj ne bi spustili na popolnoma prazno ladjo, nazaj na otok Havelock. Rok je vehementno mahal s tistimi papirji kapitanu pod nosom in trdil, da je priletel iz Izraela, da je od tajne policije in naj naju lepo spustijo na ladjo, sicer bodo imeli hude probleme.
Vsak dan smo doživeli še nekaj popotresnih sunkov in se pogovarjali samo še o cunamiju. Vsak je poskušal po zdravi kmečki pameti razložiti kaj se je zgodilo, kako bi morali odreagirati, kaj narediti, če se stvar ponovi. Nihče več ni jamral zaradi opečenih ramen, od komarjev požrtih nog, se hvalil kako daleč po grebenu je šel »snorklat«… Morala je bila na psu, zabave na teh otokih še nekaj časa ne bo, vsak krik, vsak tresljaj mize nas je spravil v nizek štart.
A po nekaj dneh smo se malo sprostili, se začeli smejati, sproščeno klepetati. Celo morje smo gledali manj sovražno in upali brezskrbno ležati na plaži. Odpravila sva se na sprehod po obali in v izraelskem kampu sva zagledala ta pravega predstavnika tajne policije, ki je priletel polovit mlade Izraelce in jih s posebnim avionom poslat domov. S sabo je imel satelitski telefon in ga velikodušno posojal.
»Bom pa še jaz poklicala domov!« sem si rekla in se lepo postavila v vrsto.
Tisti trenutek pa je po plaži pritekel mali Indijec in se na vsa pljuča drl:
»Big water coming, go away! Big water coming!«
Žalostno sva se prijela za roke in se po razbeljeni cesti spet pognala proti hribu. Tokrat sva bila bolj pripravljena. Od cunamija naprej sva vse dokumente, fotoaparate, banane in vodo zmeraj vlačila s sabo. Spet sva ždela na starem »placu« in buljila na sosednji otok.
»Obala je. Obala je. Obala je.« je poročal Rok.
»Hja, mogoče je bil pa vse samo hec? Mogoče sva pa Indijca narobe razumela? Najbolje, da se narediva Francoza in nikomur ne poveva, da sva tekla v hrib kot zmešana. Pojdiva dol.«
A žalostne oči prijateljev v bungalovih so govorile, da nisva narobe razumela. Menda je bil močan potres v Avstraliji in spet so pričakovali cunami. A zvečer so alarm preklicali, češ da so se zmotili. In ni bilo nobenega potresa. A ga pričakujejo…Zdaj jim pa nič več ne verjamemo, smo se tolažili. Odprli smo steklenico viskija in….takrat se je spet streslo. Z Rokom sva se obupano spogledala. Brez besed sva spakirala nahrbtnika in odkorakala na hrib. Med palme sva napela mreži in poskusila zaspati. Žalostno sem gledala veje, ki so se igrale z zvezdami in napenjala ušesa, če bom slišala hudobni val, ki bo zmaličil prelepo plažo, težko pričakovane počitnice turistov, sanje in upe domačinov. Premnogim je vzel najdražje, odplaknil preteklost in prihodnost.
Vsake toliko so se palme stresle in zazibale mojo visečo vrečo. Naenkrat pa je mimo moje glave priletela nekajmetrska veja in z glasnim pokom priletela na tla. Če bi spala malo višje v mreži, bi mi raztreščila glavo. Očitno sem po celi Indiji prižgala dovolj svečk, spustila po Gangesu dovolj rož in naredila ravno dovolj krogov okrog stup v Nepalu, da sem si zaslužila še eno priložnost.
Ali pa sem v enem tednu porabila tri življenja.
Resnično upam, da mi jih je ostalo še šest…
MOJ B®LOG 
Vou, to pa je bilo doživetje. Silno in strašno. In – dokler ni čas, pač ni. Vse kar se nam zgodi do takrat – je učenje. M.
Nedaleč vstran je prav tisti dan še zadnjič vzletelo letalo Lauda air, ki je peljalo potnike domov v Evropo. Lauda je kasneje prodal svojo letalsko floto, turisti pa smo žalostno gledali majhne koralne otočke, ki so izginjali na obzorju. Še sanjalo se nam ni, kaj se bo zgodilo čez 4 minute …
Danes se mi dozdeva, da sem videl penaste valove, a so bili iz 10.000 metrov videti tako simpatični, da bi kar čofnil vanje … Šele po 9 urah leta, ko smo pristali na Dunaju, smo izvedeli, kaj se je zgodilo. Doma je bila panika, itak, ko pa se danes ozrem nazaj, pa vem, da je moj angel varuh naredil veliko delo. Na otočku Velidhu, ki je velik 50 x 60 metrov, je najvišji hrib tisti, ki sem ga jaz naredil v mivki. No, zdaj je gotovo zravnan z zemljo.
Veš, kaj pa je najbolj nenavadno? Od takrat sem bil v tistih krajih še dvakrat, upam, da bom še kdaj šel in, tako kot tvoja obupna vožnja z ladjo, cilj odtehta vse, kar je pred tem.
Pišovka, ko pa so tisti kraji tako lepi …
P.S.
Sem omenil, da izreeedno dobro pišeš.