Spomini iz kleti


Plastično božično drevesce je pri nas večno jabolko spora.

Odkar živiva skupaj, ga decembra privleče iz kleti. Takrat si želim biti diplomatsko prefrigana kot una bjonda iz Razočarnanih gospodinj in ga nekako prepričati, da jo vrže v smeti. A se ne da. Ne pomagajo niti štumf pantli….

Lani sem ga dobila na finto prvega skupnega božiča in potem je moral čez celo mesto nesti 3 metrsko jelko. Živo. Ki se je potem sušila v dnevni sobi vse do začetka junija.
Letos pa lahko z veseljem povem, da nam v kuhinji sveti najbolj kitajska plastična jelka, ki se ji iglice na elektriko svetijo kot vodomet v Sieni.

Katastrofa! Ampak tu ne odstopa. Vse drugo ga lahko prepričam. Da se za na žur obleče v živo oranžen drsalni kostum. Da gre po mestu z mojimi kosmatimi naušniki. Kar na obriti glavi zgleda za crknit smešno. Z mano bi šel tudi k ginekologu ali skočit iz aviona. A pri tem presnetem plastičnem drevesu pa ni trte mrte.

Včeraj sem ugotovila, da  nisem edina! Kajti prijateljica se sooča z enakim primerkom plastičnega drevesca. Na srečo je ljubav še frišna in se ji vse zdi žur! Bo že še videla drugo leto!

Druga stvar so ljubezenska pisma. Lepo zapakirana v veliko škatlo in skrbno shranjena v kleti. Pa zakaj jih potrebuje? Da si bo v slabih dneh bildal ego ob vseh našminkanih poljubih pripopanih čez srčkast podpis?

Ženske imamo veliko bolj opravičljive zaloge preteklosti.
Recimo albumi iz srednje šole. Jaz sem svoje skrila babici v klet. Potrebna bodo desetletja, preden se bom sama sprijaznila s svojo takratno  kilažo, piščančjo barvo las, rjavo šminko, širokimi kavbojkami, kavbojskimi škornji in radiem čez ramo na šolskem izletu na Ptujski grad…
Druga škatla so biči, lisice in plastični škornji čez kolena, ki so prišli prav v samskem obdobju osvajanja.
100 let stari čevlji in obleke, ki bodo zagotovo še kdaj prišli prav.
Snežene krogle, domač nakit iz fimo mase, roka iz voska, ki sem jo pred 25 leti naredila med potepanjem po britofu.

Če pomislim nazaj, od začetka interneta kleti ostajajo bolj prazne. Še dobro. Danes je kvadrat stanovanja tako drag, da moramo vse spomine hraniti na trdih diskih, karticah, strežnikih na oblaku.
Pač nekje v vesolju.

Najbrž ni daleč dan, ko se bodo cele omare preselile na računalnik. In moja hči ne bo vedela, kako te lahko ožulijo poceni štikli iz Zare in ne bo vedela, kako fino se je potikati po indijskih bazarjih.
Mulc ne bo vedel, kako smrdijo fuzbalske slačilnice in kako si lahko na piciklu potolčeš kolena.
Se pravi, da bomo vse spomine za naslednje generacije stisnili na par digitalnih centimetrov. Bodo pa zagotovo ostale zgodbice, ki bodo potovale iz roda v rod.
Na primer tista, kako je babica v mojih škatlah našla še čisto lepe škornje čez kolena za k maši in moder mešalec  čudno znane oblike na baterije, ki čisto lepo stepe smetano za v kavo…

Kategorije:PAVLA ŠVOHTags: , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: