Sovražim prodajalce avtomobilov.


Ker me vedno imajo za glupo babo.

Prvi mi je rekel, da sem prevrtela kilometre.
Preden sem skočila pokonci in mu zagrozila s kleščami za lomljenje orehov, sem si v glavi še predstavljala, kako s svinčnikom vrtim kilometre nazaj.
Drugi mi je rekel, da sem se z avtom zagotovo rolala po kakem bregu, ker je bil cel obtolčen. Takrat sem se spomnila, kako sem se res enkrat rolala po hribu navzdol. Le da je bilo to v športnem avtomobilu in sem se od strahu polulala.
Halo?
A vidiš na mojih svetlo modrih sedežih kake madeže?
Neee, tisto je ledeni čaj, kreten! Povohaj, če ne verjameš. No, ni hotel…

Potem sem izbrala drugo tehniko. V miniču in štiklih sem se potikala med jeklenimi zverinami in se delala strašno poznavalko. In si šla neskončno na živce. Postala sem točno taka avša, ki so mi vedno šle na živce. Z joški in veliko ritjo želi doseči svoje.
Fej in fuj!
Kaj pa doktorat in Prešernova nagrada nič ne pomenita?
Nope, pri prodajalcih avtomobilov si jo lahko zatakneš točno tja, kamor te pozimi najbolj zebe! No, saj ne, da ju imam. Doktorat in Prešernovo nagrado.

Končno sem našla avto po svoji meri. Nizek, hiter, strašno hudoben.
Takrat se za mano glasno odhrkne en mali gospod z nogami na O. Na glavi ima mesečno zalogo kreme za otroško ritko, na ksihtu pa izraz velikega frajerja.
Eden drugemu sva se nasmihal, trosila puhlice, on je trobezljal , kam bi me odpeljal s tem avtom, jaz sem plahutala s trepalnicami. Dokler ni prišel na vrsto biznis. Za moj avto mi je ponudil manj, kot jaz zagonim za šminko na mesec, jaz pa sem mu grozila z inšpekcijo za oderuške barabe in poboljševalnico.

S tistimi štikli sem odkrevsala proti domu in daleč za sabo vlekla povešen nos.

A prave šefle se ne damo. In smo stopile skupaj.

Jaz sem bila pobudnica projekta, druga je bila finančnica, tretja je specialistka za avtomobile.
Izgledalo je pa kot reklama za Kill Bill 3.
3 fatalke.
Vse v črnem.
Skrite za ogromnimi sončnimi očali.
Zgornja ustnica se nam je tresla, ko smo pred salonom splezale iz mojega prastarega twinga.
Puf. Puf. Puf.
Smo korakale in se zibale v bokih.
Ustavile smo se sredi salona in pokazale na rabljeno škodo, ki sem jo hotela imeti.
Šefla št.1 je splezala pod pokrov motorja.
Prsi so grozile, da ji bodo padle pod akumulator.
Šefla št.2 je zakurbalala avto in tiščala na gas. Št. 1 ji je s prsti kazala gor in dol, smerniki so plesali kot nori, jaz pa sem stražarila.
Zdaj nam pa nihče nič ne more.
Št. 1 je pokazala, da je z avtom vse v redu.
Št. 2 je si je prižgala čik in tudi zadovoljno pokimala, ker je avto imel pepelnik.
OK!
Kupimo!
Takrat se ozremo naokoli… nikjer nikogar. Samo zdolgočasena čistilka je vlekla sesalec po salonu.
Fak, salon je v nedeljo zaprt…..

Na koncu smo se predale.
Jaz sem poslala fanta kupit nov avto.
Št.1 pozna hišnika od bratranca od mehanika v avtosalonu.
Št. 2 pa še zmeraj ne ve, kak avto bi imela.
Nazadnje smo jo videli, ko se je sredi zime vozila naokoli s testnim kabrioletom, smučarsko čelado in smučarskimi očali na glavi….

Kategorije:PAVLA ŠVOH

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: