Kolikokrat gre oslica na led?



Poznamo več vrst oslov in več vrst oslic. Take z drsalkami in take brez njih.

Prva vrsta oslov misli, da so največji frajerji, če imajo tiča do kolen. V letih socializacije, so se naučili, da tič sam sveta ne vrti, da so potrebne še dodatne interesne dejavnosti. Prva in zelo učinkovita je vrtenje kuhalnice. Ne vem kaj je z nami ženskami, da počepnemo pred dobrimi kuharji. Sicer je pa res, da s težkim želodcem težko tečemo. In ne pozabimo na tisto buteljko sladkega vina, ki naredi noge še težje in vijuganje po hodniku še nobene ni daleč pripeljalo. Mogoče je poanta kuharjev v tem, da se nam pač ne da lupiti krompirja in pomivati posode. A še vedno raje kuham kot čistim stanovanje. Zakaj torej nimamo raje čistilcev? Pride, razturi, pospravi in gre.

Druga vrsta so malo bolj sofisticirani osli, ki so namesto kuhalnice raje vrteli strani v učbenikih. Medtem, ko si ti veselo skakljala z žura na žur, so ponavljali enačbe. Medtem, ko si se ti sredi noči plazila domov, so na fagodu preigravali garsonjere in suite. Potem, ko si ti cel dan tiščala glavo v stranišče, so lezli profesorjem v rit, nekaj let zatem direktorjem in kmalu so oni imeli polno rit takih, kot si ti. Falinarih študentov in študentk, ki jim še danes bolj slabo kaže.
Danes so samozavestni nadosli, ki jim stanovanja opremljajo njim enake gospodične, ki se obnašajo, kot da bi se rodile z zlato žlico v ustih. Vehementno opletajo s svojo pregrešno drago negovano grivo. Namesto besede kavč uporabljajo strašne besede, kot so futon, namesto sive barve poznajo samo grafitno in temno plava je kraljevsko modra. V glavnem, karkoli zineš si zabita kmetica oslica, ki razen samozavesti, dolgega jezika, dobrih prijateljic in rekorda v žuriranju, nima kja prida za pokazati.
A tu se te fine osličke motijo. Slej ko prej tudi kmetice odrastejo, zrastejo, napredujejo in imajo polno rit njej podobnih. Finih gospodičen, ki bi jim rade opremile stanovanje, vikend na morju in vogalno pisarno.

A tile sofisticirani osli še zmeraj padejo na osličke s pedigrejem. Ker ima njen oči jadrnico, ker je njej postavil podjetje, ker osebno pozna tajnika od predsednika in ker se zelo pogosto pojavlja v družabni kroniki.
Potem, ko pa končno ugotovijo, da oči barke ne posodi, da tudi ona zjutraj ne diši kot jutranja rosa in da ima raje svoj užitek od njegovega, potem bi pa on naenkrat imel iskreno in pošteno oslico kmetico.

Tukaj pridejo na štih sivi osli. Tisti, ki vedo, da je najbolj vroča čistokrvna kri s hribov in oddaljenih dolin.

V svojem življenju so imeli drage cipe, plesalke, slikarke, strašne športnice z belimi zobmi, ciganke s polomljenimi nohti, norice z velikimi kodri in težko metalke. Vsako posebej in vse skupaj.
A take prav posebne kmetičke osličke od nje še niso srečali. Rišejo njene akte, ji odpirajo šampanjec in sredi zime vozijo na polnočne sprehode po plaži.

Toda kmetička oslička še zmeraj ne ve, za koga bi se odločila.

Iskreno upam, da za tistega, ki jo bo imel resnično rad in je ne bom spet gledali, kako iz kleti vleče zmatrane drsalke.

Res boljše za njega. Ker oslica pač zna pošteno brcniti.
Je pa res, da osla morata zmeraj biti v paru.
Sicer sta strašno nesrečna, glasno rigata, in morita vse okrog sebe… Aja, pa vsaka podobnost z resničnimi oseba je res zgolj naključna!

Kategorije:PAVLA ŠVOHTags: , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: