V lekarno ne hodim zato, ker bi v svoji zbirki zdravil nujno morala imeti omejeno izdajo aspirinov by Karim Rashid. Tja se odvlečem, ko mi vročina buta v lica, ko hropem kot star traktor in ko čebulni čaj ne pomaga več. Danes je lekarnar pred mano globoko zehal. A veš tisto, ko mu nosnice zaplapolajo, usta se mu razpotegnejo v ravno črto, oči pa skočijo iz jamic? No, to! Toliko ga je zanimalo moje kihanje in kašljanje. Ja, vem. Živ dolgčas. Res bi bilo boljše, da bi se enostavno stegnila in mu nehala težit.
Še hujši so prodajalci v velikanskih štacunah. Kjer prodajajo vse od straniščne školjke do lesenih dil na metre. Grem stavit, da prodajalci tekmujejo med sabo, kdo bo manj prodal. Tam na daleč vidiš enega mozoljastega študenta, ki stoje preboleva mačka in ko se poženeš proti njemu, začne teči v nasprotno smer in naenkrat ga ni več. Glavo grem stavit, da imajo po trgovinah napeljane skrivne rove, kjer se hinavsko potuhnejo in čakajo, da una tečna baba, ki ne najde zemlje za lončnice, obupa, namesto zemlje nabaše kovinske opilke in gre domov ubit fikus.
Še slabši so pa tisti, ki jih dejansko uloviš. V sosednji grozoviji od štacune. Večji od povprečne slovenske vasi, kjer prodajajo športne pripomočke. Jaz sem si namreč zamislila, da bi imela nove smuči. Gospodič za pultom si je govoril v brk, gledal mimo mene in kar videla sem ga, kako bi raje na Voglu rolal joint, kot pa gledal eno kuzlo v štiklih, ki mu naklada o 15m radiju in vertikalnem zvijanju dile. Namesto tekmovalnih dil strupeno zelene barve, ki so tako težke, da za njih potrebuješ orožni list, mi je prinesel bež lopate z vijoličastimi rožicami. Kot da bom na apres skiju v dilah plesala po šanku! No, ne bom! Jaz hočem smučko, ne lepotni pripomoček. In potem je upal še jezikat! Kaj me briga, če je študent. In nima pojma. Če je to za njega izgovor, potem naj mi pa še proda smučke po študenstski ceni. Ker 600 EUR je 600 EUR. Pa če jih dam Juretu Koširju ali pa enemu mlečnozobcu, ki sovraži lastno mamo.
Najhujše so pa prodajalke po nobel štacunah. Ali prodajalci, ki ne trzajo na ženske čare. V obeh primerih si v riti. Že ko stopiš v štacuno se dela, da te ni in se še naprej gleda v ogledalo. Zamišljeno navija lase okrog prsta in opazuje, če se ob pravi svetlobi dejansko vidi skozi njega.
Takrat se vidi tvoj karakter – ali ga upaš vprašati, koliko stanejo čevlji v izložbi? Jaz sem vedno pripravljena na prezirljiv pogled, pihanje skozi nos češ »Kwa bi rada, kmetica, sej jih nauš kupila!« In če me orng razkuri, jih kupim. Iz principa. No, enkrat sem jih. In na mojo veliko srečo ter v izogib veliki lakoti, so se kmalu strgali in mi je moral vrniti denar. Uf, mi je odleglo, ker mi še ne bo treba spati pod mostom…
Včasih ga srečam na kakem žuru. Takrat mi skoči okrog vratu, hvali mojo obleko in je popolnoma navdušen nad mano. Še poljubi me in drži za roko.
Hm, mogoče pa obstaja poleg akademije za švalerje tudi šola za prodajalce v butikih? Grem stavit, da res! Na sprejemnih tekmujejo, kdo lahko koga bolj užali in kdo v rekordnem času skadi čik. Tako nikoli niso predolgo na čik pavzi, jedo pa itak ne, zato jim ne rabijo plačevati malice.
Zato prisežem, da bom naslednjič ful prijazna do njih. Saj revčki niso krivi, da so zoprni. Jaz bi tudi bila pasja, če bi bila cele dneve obkrožena s tako čudovitimi stvarmi, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla privoščiti…
MOJ B®LOG 