Ker si lahko skočil čez mejo in edini v vasi si imel kavbojke.
Ali pa hlače na zvonec.
Ali pa je mama nabasala v stoenko teto Ivico, ki je po vseh finih trgovinah na skrivaj kopirala kroje in potem cel teden pred krajevnim praznikom šivala kot nora. Večina žensk je prišla v črnem krilu in beli bluzi, mama pa v hlačah na getsbi in jakni s podloženimi rameni. Če si hotel biti lepo oblečen, si pač rabil stoenko, domišljijo in teto Ivico.
Danes imamo globalni socializem.
To pomeni, da imamo v Sloveniji vse fine štacune, samo cunje so izpred 30 let. Vse punce v Topu, Cirkusu in podobnih klubih so enako oblečene. Kot lutke iz izložb so stlačene v enake plastične obleke iz katerih buhtijo obilne prsi. Kot mlade gejše se zibljejo v štiklih, ki jim zaradi hinavskega kopita krivijo noge na »O«.
Ob ostarelih plejbojih, obubožanih preprodajalcih avtomobilov in šoferjih šleperjev se guzijo drugje plastične lepotice v oblekah iz preteklih kolekcij avtocestnih outletov.
Nimaš kaj, tudi na sceni se pozna recesija…
V Galeriji Emporium ni strahu, da bi spet prosila vratarja, naj me nikoli več ne spusti v štacuno. Ob poplavi znižanih škorenjcev številka 45, je ponudba podobna severnokorejski. Isti modeli, iste barve, vse že videno, vse enako dolgočasno.
Šuštarski zemljevid me je peljal do Midasa, kjer so se prodajalke svaljakale med zaprašenimi policami, natlačenimi obešalniki cunj, ki so jih celo v italijanskih outletih že pred leti hoteli zažgati. Ker se ti oko ne orosi in srce ne razbija od silne želje po ropanju banke ali vsaj pošte s sekiro v roki, opaziš zlizan marmor, ki nikakor ne odseva previsokih cen ter tekočih stopnicah, ki so približno isto v formi kot kaninska vzpenjača.
Kaj se je zgodilo s šiviljami? Občutek imam, da jih bomo spet vedno bolj potrebovali. Če ne bomo hoteli hoditi po svetu v cenenih kitajskih cunjah.
Spet mi je žal, ker nisem šivlija. Ali frizerka. Ali pa avtomehanik.
Res ne razumem, zakaj so nas silili na fakultete. Nam vbijali v glavo, da znamo in zmoremo. Vse, kar zmoremo, so veliki apetiti. Po velikih stanovanjih, nobel avtomobilih, šminkah, dragih čevljih, eksotičnih potovanjih, dizajnerskih oblekah. A nihče od nas ne zna zlesti pod havbo in zamenjati zobatega jermena. Popraviti zadrge ali šofirati aviona. Saj sem vedela!
Mar bi poslušala dedka in se naučila kuhati šnops!
Očitno je alkohol edini pobeg iz sivega vskadana. Celo zimo bi v mrzli Mislinji prekuhavala gnile češplje, šnops točila v steklenice propadle Rogaške in jih uvažala na Kitajsko.
Potovala bi, obogatela, pa še vrnila Kitajcem milo za drago… Če ne drugače, z gromozanskim koroškim mačkom!
MOJ B®LOG 
Ha, ha, ha, … lahko te naučim kuhat šnopc. Samo češpe zrihtaj B-)
Hahaha, vsaj ena, ki ima v vsem tem “gnoju” še smisel za humor. In zdravo pamet. Bravo Urška!
dobro spisano… predvsem pa resnično