Še Schumacher se je lahko okopal v marmeladi…


V tem mrazu se zdi skoraj nemogoče, da sem še pred nekaj dnevi v eni izmed dalmatinskih betul naročila ledeno mrzlo pivo. Na vprašanje, katero pivo bi, je bil edini pameten odgovor, odgovor pijanca z Unij: »Nije bitno, samo da se mi oko orosi«. Na Unijah imajo še zmeraj tisto staro štacuno, v kateri prodajalec dirja za dolgim pultom ti pa naročaš: eno pašteto, dvojne ribe, cedevito in 2 mrzla pira.

Temu se reče iskrena trgovina. Ne nategujejo te z dovajanjem kisika in ne bojijo se upada prodaje, ker so mlečne izdelke v hladilnikih skrili za steklena vrata. Pri njih iskreno smrdi po gnilih breskvah in pri vratih nimajo mašina z listki za vrstni red, da se slučajno none ne bi zmazale, katera je prva stala v vrsti za kilo kruha.

Te mašine me pa znajo razkurit. Zmeraj znova pozabim, da moram vzeti listek. Jebiga, sem pač s kmetov. Mene so naučili, da je treba vse sosede pozdraviti in tiho stati v vrsti. Na pošti, pri mesarju ali pa na avtobusni postaji. Celo tako zelo so me vzeli v precep, da sem stala v vrsti tudi takrat, ko sem bila v trgovini sama. Kakorkoli, v inozemskih štacunah se lepa vzgoja ne obnese. Že parkrat me je prodajalka v Leclercu poslala na konec vrste, ko sem po 15 minutah prišla na vrsto, a glej ga zlomka, brez pildka, ki bi ga vrgla v njeno škatlo. Takrat sicer pizdim, a ne pomaga. Gospa je neomajna. Ne znam si predstavljati, kaj bi ji naredil poslovodja, če bi ugotovil, da je bila prizanesljiva do stranke. Najbrž bi morala za kazen cel teden rezati poli salamo.

Nekako ne razumem, kako se trgovinam da ukvarjati z izbiranjem proizvodov, ki jih bodo dali v akcijo, tiskanjem ogromnih pol z reklamami, popusti, kuponi, jih vtikati v vseh nekaj milijonov nabiralnikov, da te zvabijo v trgovino. V mišolovko v kateri te pričaka kazenski bataljon nezainteresiranih prodajalk. Mar bi marketinške budgete namenili prodajalkam za božičnice in bi vsi imeli kaj od tega.
Ljudje smo občutljive živali. Je pa res, da znamo toliko bolj ceniti prijazno besedo in  trgovino, v kateri ti pri hladilnikih ne odpade nos ali pomrzne rit.

Jaz imam reklame v nabiralnikih načeloma rada. Prav mi pridejo, kadar kaj pleskam ali presajam rože. Resnično sem hvaležna za njih, ker mi temeljito olajšajo delo.

Še bolj hvaležna sem v drogerijah, ko mi na koncu  v papirnato vrečko stisnejo še vzorček kreme. Sploh poleti, ko grem kam z nahrbtnikom, mi te male vrečke prihranijo gram ali dva, da lahko med obleke stisnem še pol litra šnopsa za jutranje razkuževanje. Nasploh so mala pakiranja praktične zadeve. Ki jih na trekingu po Himalaji z vsakim prehojenim kilometrom bolj ceniš. Po uporabi vsake izmed njih je korak poskočnejši in koža bolj sijoča.

Drug vidik testerjev je manj pridobitniški in veliko bolj upravičen. Ki prav tako potrebuje vodiča. Kako naj odštejem 50€ za kremo, če ne vem ali se bom po njej:

a.)    Luščila

b.)    Svaljkala

c.)     Svetila

d.)    Praskala

e.)    Morala odseliti, ker bo vsem okrog mene šlo na bruhanje od smradu. Blagor njim, oni se lahko odselijo, jaz se bom morala pa vohati še naslednjega pol leta…

Takrat potrebujem eno prijazno punco, ki mi bo kremo predstavila in mi šenkala en tester. Ne da bi jo jaz prosila za to in dobila pogled prezira in pomilovanja. Že prevečkrat sem verjela, da bom po zaslugi njihovih nasvetov izgledala kot morska vila pod gorskim slapom. Nekako predvidevam, da si je testerje izmislil marketinški oddelek Estee Lauder in Coco Chanel točno s tem namenom in ne zato, ker ne bi imeli kam s kremami. In niso za to, da sem prodajalkam ob nakupu za več kot 100€ neskončno hvaležna, ko mi podarijo tester parfumčka, rdečega Joopa iz leta 1998. Nope, že prevečkrat se je zgodilo, da se je prodajalka obnašala, kot da ga pulim iz njene kozmetične torbice. Ali pa je enostavno rekla, da jih pač nimajo. Prav. Potem si naj pa to drago kremo na kruh namažejo.

Drugače bi bilo, če bi bila Michael Schumacher. Ko je pojamral, da je švicarska marmelada predraga zanj, so mu v vilo ob Ženevskem jezeru poslali do vrha naložen kamion marmelade.

Isto velja za barve za lase. Ali hčerke prodajalk svoje Barbike redno strižejo na balin in potrebujejo vzorčke proizvajalcev za izdelavo mini lasulj, ali pa jih proizvajalci v resnici ne pošiljajo v trgovine. Ker je rjava pač rjava in rdeča pač rdeča. Le zakaj si potem izmišljujejo tako romantična imena, kot je »kašmirsko temno blond«. Ali pa »Haiti čokoladno rjava«. »Helsinki blond«. Še nikoli nisem spoznala koga iz Helsinkov in ne vem, kake barve las imajo. Tudi »hladni kostanj« mi je uganka. Vem pa, da je »medeni lešnik« za moje pojme barva » preklete zarjavele ograje«. Ker točno taka sem te dni jaz. Naivno sem verjela barvi na škatli in že nekaj dni hodim okrog z glavo med rameni. Ampak še vedno boljše to kot takrat, ko sem bila po »jesensko rjavi« travnato zelena.

A upanje umre zadnje. In vedno znova me dobijo na finto. Imate pa vsaj vi kaj brati in se lahko tolažite, da niste edini. In verjemite mi, da eno tako mrzlo pivo, da se oko orosi, zmeraj pomaga.
Ta »pivsko rjava« barva nikoli ne bo šla iz mode…

Foto: Bregje Heinen by Cedric Buchet for Vogue Japan December 2012

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

2 comments

  1. še ne dolgo nazaj je bila taka štacuna s pultom tud na Igu (ne vem če je še). Vem pa, da me je prodajalkin vedno znova kaj še, kaj še, in pogledi ostalih a boš že in a tok boš kupla čist potolku, da sem v trenutku vse pozabila in šla ven z pol manj stvarmi kot sem jih hotla kupit. Ampak ja imajo čar in sem se vračala😉

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: