Smrad denarja in kreditov


Najbrž že vsi veste, da kupujeva stanovanje ko kretena. To je trenutno najina najljubša tema za pogovor. Za morjenje vseh okrog naju, seveda! Takrat lahko veliko omizje utrujava z nepremičninskimi zgodbicami, bluziva v nedogled, ker pri 60 ogledanih stanovanjih je to skoraj 60 samomorilskih zgodb. Med sabo se o tem ne pogovarjava, ker postanem čisto penasta, ko mi omeni banko in kredit.
Ste kdaj sploh dojeli, da imajo banke en tak poseben vonj? Zadnjič sem šla po 100 letih na banko in na stopnišču me je zadelo! Vse imajo isti vonj. Pa to ni vonj denarja. To je vonj strahu. Star in postan. Vonj po temi in preteklosti. Ki v meni očitno vzbuja napade tesnobe in iskrene jeze.
Najprej z delovnim časom. Kdo ima čas hoditi na banko med službo? Zakaj ne more biti odprta takrat, ko je večina delo obveznih ljudi prostih? Med 17:00 in 22:00 uro, recimo. Da ne rabim dirkat v mesto, iskat parkirnega mesta, teči do okenca, stati v vrsti za celim avtobusom penzionistov, ki so prišli preverit stanje na hranilni knjižici. Do mene se obnašajo, kot da mi delajo uslugo, ko mi zaračunavajo obresti za minus iz katerega lahko pokukam le tu in tam.

Da ne govorim o smrdljivih kreditih in pokroviteljskih bančnicah, s katerimi se vedno znova dajem. Ker se ne javljajo na telefon in ne odgovarjajo na maile. Dokler ga ne pošljem s službenega maila, takrat pa počepnejo. To me pošlje pod strop. Ker če bi imela mail naslov, denimo, ula@cistilka.si, bi lahko na njihov odgovor čakala do smrti. Njihove, ne moje. Ker bi slej ko prej šla s sesalcem in metlami nad njih.

Isto je s čevljarji. In šiviljami. Vsi jamrajo, da gre biznis v rit. Ja, super, če bi delali še izven mojega delovnega časa, bi bilo življenje veliko lepše. Sploh mali podjetniki, ki so sami svoji šefi, bi se lahko prilagodili modernemu življenjskem stilu. Jaz ne bi kupovala novih štiklov vsakokrat, ko mi odpade peta in mogoče bi bil minus malo nižji. In kredit malo bližji.

Da ne govorim o poštah, kjer ob okencih prodajajo bonbone Bronhi, 505 sa crtom in imajo priporočeno pošto zloženo v lesenih okencih. Kot bi stopila v časovno kapsulo, ki so jo zaprli pred 50 leti. Po moje so poštni uslužbenci plačani od prodaje bonbonov in zanalašč tako počasi iščejo priporočeno pošto, da vmes postaneš pošteno lačen in najprej poješ 2 vrčki bonbonov in spiješ en Pingo sok.

Če bi vsi delali tako počasi, kot delajo poštne uslužbenke, bi si še danes pisali kartice z morja. In bi računali na kalkulatorje. Namesto blogov bi tipkali tekste na papir z vloženimi indigo papirji. Namesto Umeka bi poslušali godalni kvartet. In še zmeraj bi nosili cokle namesto japonk. Mame bi še zmeraj rezale kroje iz Burd in vkuhavale malinov sok. Fotr bi znal sam popravit stoenko in  babi bi še zmeraj štrikala puloverje.

Fak, nam je bilo včasih fajn.

Vsi so dobili kredit za hišo, jaz bom pa celo življenje podnajemnica. Z avtom, ki ga ne znam sama popraviti. S Kindlom, s katerim ne morem pobijati komarjev, in telefonom, ki ga ne morem treščiti ob tla, ko me kdo razkuri.

Včasih so hodili v službo od šestih do dveh. In imeli pisan čas za otroke, njivo in prijatelje. Pa še na banki so se lahko spotoma ustavili. Ki je smrdela isto kot danes. Očitno strah res nikoli ne gre iz mode. Pa ne strah pred policaji, ker si jim zaloputnil vrata v nos, temveč strah pred tvojo osnovno pravico. Ker Pravica nima svojega delovnega časa in se ne moreš postaviti v čakalno vrsto niti med službenim izhodom za malico.

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

5 comments

  1. Res je, včasih nam je bilo fajn.
    Za razliko od mlajše generacije, ki se niti ne zaveda, kako nas trenutni sistem jaha do onemoglosti, hkrati pa mislimo, da živimo “kvalitetno”.
    In ja, Pingo sok in 505 sa črtom, je vse kar nam je ostalo.

  2. sama nebi mogla napisat boljs!! TOP!! zalostno toda resnicno:/

  3. Najpametnejši so podnajemniki.

    To je najcenejša varianta prebivanja.
    Najemnine so tako nizke, da samo s prihrankom plačaš še vse ostale stroške.

    Lastništvo te vsako leto stane cca 3% vrednosti za stroške in vzdrževanje.
    Poleg tega pa še glavnico zapraviš za nakup.

    Namesto 100 jurjev za nakup stanovanja je bolje ta denar naložiti-že pri banki se da dobiti 5% donos torej vsaj 5.000 evrov letno.

    Za 100 jurjev vredno stanovanje pa ne bo nihče dobil 5.000 evrov najemnine.

  4. O Jezus, danes sem po nekem naključju zalutal na tale blog in vidim, da me čaka ogromno branja!!🙂🙂
    Odlično, čudovito, sijajno, zabavno!

  5. No, pred časom sem naletela na “zgodbico” o bronhijih, 505 s črto in ostali navlaki, ki jo ponuja naša Pošta. Menda vse te reči, ki jih imajo nabasane ob poštnih okencih, vsak konec meseca v cekarjih domov odnesejo prestrašeni poštni uslužbenci, ki niso uspeli izpolniti kvote prodanega. Ne glede na to, da je ta krama na pošti dražja kot drugod, jo kupijo na svoje stroške, da se s tem izognejo sankcijam zaradi premalo prodane robe. Ne vem, morda bi jim drugače odsekali roko, jezik ali kajjastvemkaj …

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: