So ženstvene ženske res izumrle?


Moški se na splošno strinjajo, da so.

Nič več ne obnemoglo plahutamo s trepalnicami. Nič več se po promenadi ne sprehajamo v kratkih krilcih in visokih petkah. Nič več nimamo rdeče namazanih ustnic in ne nosimo malih torbic.

O, ne, po novem preklinjamo ko stari furmani, nosimo prevelike kavbojke z ritjo pri kolenih, pijemo veliko pivo in same menjamo gume na avtu.

Kaj pa nam ostane drugega?

Večina mojih prijateljic je samskih. To pomeni, da same pobijajo pajke, lezejo na stole in menjajo žarnice, v steno vrtajo luknje za nove police, z levo roko popravijo verigo na biciklu in, če je treba, nesejo tudi televizijo v tretje nadstropje.
V službi so bolj vztrajne in zaguljene od svojih moških kolegov, obvladajo premične IP-je, spoznajo se na strešne kritine, toplotne črpalke in znajo same zafugirat ploščice v kopalnici.

Posledično niti ne čutijo potrebe po dopadljivosti do moških, ki so jim v zadnjih letih porezale krila. Ker niso več finančno odvisne od njih, tudi same določajo pravila. Kje, kako in kolikokrat.

A kaj je bilo prej? Poženščeni moški ali pomožačene ženske?

Moški pravijo, da smo jih ženske kastrirale. S svojo samozadosnostjo smo jih strle jajca.

Jaz pa vem, da ni tako hudo. Predvsem smo ženske še zmeraj rade zelo komot.

Odkar se na njegovem poštnem nabiralniku sveti tudi moj priimek, ste lahko brez skrbi, da ne menjam več žarnic. Niti ne odnašam več smeti. Glasno cvilim, ko ne dosežem koruze na zgornji polici in se veselo skrijem pod odejo, ko po steni pleza velikanski pajek.

Kar me včasih prav razkuri!

Od kdaj sem postala tako prekleto komot? Aja, odkar on nosi težke vrečke iz trgovine. In namesto mene odpira kozarce z vloženimi kumaricami. Odkar imam nekoga, ki sleče svojo jakno, ko me zebe in ne pusti, da šklepetam z zobmi kot bober v vojni.

Človek bi rekel, da smo ženske še zmeraj ostale ženstvene, problem je v tem, da je zmanjkalo pravih moških!

Naokoli se sprehajajo vsi  presušeni v ozkih hlačah številka XXS, v majicah z dekolteji do popka, supergah s pepita vzorcem in uporabljajo dnevno in nočno kremo  za obraz – kako naj ga ženska jemlje resno? Verjemite mi, da bi ženske še zmeraj rade bile fine, tihe in nežne, vi pa mi povejte, kdo bo potem pri njih doma odpiral konzerve?

Njena milina in njegovi nalakirani nohti zagotovo ne!

Najprej naj moški spet postanejo pravi dedci, ki zanjo vreči babo čez ramo, potem bomo pa ženske spet začele plahutati s trepalnicami, nemočno viti roke in uporabljati besede kot so jejhata in jojmene…

Kategorije:PAVLA ŠVOHTags: , , , , , , , , ,

24 comments

  1. Yep. Se strinjam. Jaz že dolgo uživam v poženščenih ženskah…😉

  2. To je tako kot bi vzela tabletko in verjela, da ima ta tableta zgolj in samo želene učinke, stranski učinki pa sploh ne obstajajo. Poženščeni moški pridejo v paketu z emancipacijo. Vzameš, ali pa ne vzameš. Odločitev je tvoja.

  3. Andrej, emancipacija ne pomeni, da se moškim kakšna pravica odvzame, emancipacija je bila aktualna v 19. stol ko ženske niso smele volit, zdaj pa morda na nivoju manjših plač za isto delo … ne se mi zgovarjat na emancipacijo, ker to nima nobene povezave. 20 let nazaj so bili tipi 2x bolj moški, pa smo tudi lahko volile in delale. Sploh pa … kako misliš ‘vzameš ali ne vzameš’ – jaz ne bi imela emancipacije v smislu, da se zdaj moški obnašajo kot nedonošenčki. Torej: ne vzamem. Na kateri planet pa lahko grem potem živet..? Ni ravno možnosti izbire ampak življenje s tem, kar imaš 😉

  4. Ne moreš biti enakopravna in enako dobra kot moški, samostojna, močna, z enako plačo, z enakimi sposobnostmi in hkrati uživati “šibkejšo” vlogo, v kateri ti moški ustreže na tak in drugačen način, ker ti pač ne zmoreš. To je tako kot da želiš imeti avto modre barve, ki je rdeč. Ne gre skupaj. Emancipacija ni samo volilna pravica. Je premik v glavah in dojemanje medsebojnih odnosov. Dokler govoriš o moških kot o nedonošenčkih, ti pa itak ni kaj dosti pomoči. Sumim, da je s tvojim dojemanjem nekaj močno narobe. Dej, razmisli malo.

  5. Dej Andrej ne tež. Punca ima point!

  6. Se strinjam z Andrejem.

  7. Dej Foter ne tež. Andrej ima point!

  8. Se ne strinjam z zakljuckom v clanku – “Najprej naj moški spet postanejo pravi dedci”, saj so pomoje zenske krive za pojav pozenscenih moskih, ker so jim taksni bolj vsec. Posledicno smo moski prisiljeni biti pozensceni, ce zelimo imeti vec moznosti pri zenskah.

  9. Andrej … morda bi najprej definirali emancipacijo. V svoji osnovi pomeni ‘osvoboditev’ in ko je pojem nastajal, so bile ženske izjemno podrejene in brez pravic v družbi, katere sestavni del so. Zame to ne pomeni, da smo enaki v svojih sposobnostih, ampak ravno, da se razlike cenijo in pravilno ovrednotijo. Če gledaš iz vidika naše kulture, kjer so moški postavljali standarde, smo potem vedno korak zadaj in poskušamo ‘bit enakopravne’. Mene enakopravnost v smislu enakosti ne zanima. Enakovrednost pa. Osebno imam velik problem s tipično Slovensko Materjo, katero osebno krivim za veliko napačnih vzgojnih potez. Ženske so privezale svoje sinkote na predpasnike, potem se pa čudijo, da so nesamostojni in ko dobijo ženo, pričakujejo enak servis kot doma z dodatkom erotičnega naboja in spolnega užitka. Manjka mi moški faktor. Če gledam Slovenijo, so moški zelo pogosto prepričani, da če pridno delajo in prinašajo cekine to zagotavlja srečen odnos. Kje so njihovi očetje v vzgoji? Večinoma zaposleni in odmaknjeni. Včasih so imeli vsaj vojsko, kjer so moški doživeli neke vrste iniciacijo, v prejšnjih družbenih ureditvah je bilo tega še več, ampak zdaj pač je, kot je. Meni se zdi, da v evropskem merilu težko razložim, zakaj so npr. nemci, avstrijci, italijani, srbi … lahko in gentlemani in uspešni v službi, pri nas pa nastane nek preskok, ko pogosto moški mislijo, da če so v službi uspešni, ne rabijo zasebno ničesar narediti za dober odnos. To ni problem emancipacije, ampak celotne vzgoje. ‘Nedonošenčki’ se je nanašalo na fenomen, ko je treba svojega moškega na vsak način hvalit in cenit, ker očitno niso dobili dovolj potrditve v ranih letih, medtem ko pa ženske delajo 101 stvar ki zelo redko dobi prepoznavnost. Nekje v razvoju pride čas, ko iz deklic nastanejo ženske in iz dečkov moški. Pri nas je v obeh primerih pogosto ta točka spregledana, oz. je ni. Nihče ne pouči svojih otrok o odgovornostih tega ali drugega stanja in tovrstnih razlik med spoloma. Meni osebno se zdi to problem. In jaz sem vsekakor pripravljena delat vse mogoče ženske stvari za svojega moškega, samo kot fizično in biološko šibkejši spol bi želela, da on dokaže, da je pripravljen sodelovat na svoj način. Ker ga bom absolutno rabila, da bo moški, če se bom z njim zapletla v vsemogočih socioloških situacijah ala družina. Zdaj … lahko v nedogled krivimo ženske za tako vzgojo, lahko pa smo čimboljši moški ali ženska in vidimo, kaj se zgodi. In predvsem ne delamo napak naših staršev na lastnih otrocih.
    Jaz dvomim, da ženske res želijo poženščene moške, ker imet razvito občutljivost ali bit v stiku s svojimi čustvi še ne pomeni, da morajo biti poženščeni. Predvsem pa je bistvena razlika v zasebnem in poslovnem okolju. Delamo lahko enake stvari bolje ali slabše, nekatere so fizično pogojene, druge ne, predvsem pa jih delamo drugače. In če so rezultati fenomenalni, ne vem, zakaj tudi plačilo ne bi moglo bit enako fenomenalno. Kar se tiče zasebnega okolja pa mislim, da te vloge morajo biti jasne in precej drugačne. Kar se mene osebno tiče (in baje sem zelo dobra partnerka) nimam problemov s tem, da mi moj moški odpira vrata in menja plin, imam pa problem ko za isti čas in input dobim manjšo plačo v službi. Nisem velika zagovornica emancipacije, še manj feminizma, sem pa zagovornica realnega ovrednotenja dela. Če so v nekaterih državah gospodinje cenjene in spoštovane, ker so npr. posvetile svoje življenje podpori svojega moškega in vzgoji otrok – oprosti, pri nas tega skoraj ne zasledim. Morda kak uspešen moški prizna, da sam ne bi zmogel, ampak kot širši družbeni pojav pa tega ne srečam.

  10. Čudna družba, čudne prijateljice. Sem tvojih let Urška in večina mojih prijateljic ni samskih. Večina jih ima otroke. Večina jih ima normalne moške. Večina jih ni zapitih samskih nepotešenih bab. Večina sploh ne pije alkohola. Moški v xxs? Ja to bo verjetno bolj specifika branže v kateri delaš.🙂 Naši moški so bolj xxl.
    Če napišem, da deluješ razočarano v življenju, bo izpadlo patetično, vem. Ampak dejansko deluješ nekako tako. Ranjeno s strani moškega sveta in jezna na ženski svet. Več usmerjenosti vase in manj v druge pare, za katere v resnici ne boš nikoli 100% vedela kako kdaj zakaj v njihovem odnosu stvari laufajo kot laufajo, pa bo. Imaš dobrega tipa. Give him some credit, for God’s sake! Da se nam ne bo še smilit začel.

  11. Enakovredni pomeni enako vredni (in ne enaki ali celo isti).

    Toliko o emancipaciji, ki je dejansko čisto natur tendenca vsega živega (v danem primeru pač žensk), da si pribori enakovreden (spoštovanja in upoštevanja vreden) položaj pod svobodnim soncem.

  12. glede na prebrano… pa mene zanima… kaj ti sploh smatraš pod “ženstvenost”
    biti sposobna določene stvari opraviti sama… pa ja nima kaj dosti zveze z neženstvenostjo… pač pa s sposobnostjo, predtem pa še z intererom se čimveč naučiti sama
    pa tudi emancipacija je zame nekaj čisto drugega.
    sicer pa… a ni ženstvenost vezana prvenstveno na njeno/naše obnašanje, ne pa na njeno/našo sposobnost
    in četudi ima katera oblečeno kratko krilce in visoke petke… hodi pa, kot kak star dec… po možnosti še s čikom v ustih
    no, kaj dosti ženstvenosti pa jaz kljub njeni minici in petkam v tem res ne vidim
    obnašanje in gibi nas pa res delajo ženstveno (ne pa obleka)😉

  13. Na dano temo pa:
    – žensko, ženstveno alias jin osebno povezujem bolj s čustvenim, empatijo, nežnostjo, subtilnimu, skrivnostnemu, kompleksnemu, s svetom, ki je obrnjen k medosebnim odnosom, ljudem v obče, v misli na včeraj in jutri …
    – moško alias jang pa z akcijo, aktivnostjo, dejanjem, obrnjenostjo v svet tukaj in zdaj, razumskemu pristopu do življenja …

    Zdaj, kako kdo zamenja žarnico, je pa načeloma zgolj starodavna tradicionalna (z njo je emancipacija kvečjemu skregana) delitev dela na moške in ženske. Ne vem, zakaj jang ne bi znal pomiti posode, jin pa zamenjati žarnice :))) Oboje je še kako akcija in zelo jang (in dokaz, da je v ženskah od nekdaj tudi dobršen delež janga, tako kot je v moških še kako tudi jin).

    Bvz je resno jemati argumentacijo na podlagi preživele delitve del glede na spol.

    Drugače pa … luškan blog, ker v resnici ni spisan tako smrtno resno, kot ga zdaj seciram😉

  14. XXL (poseben nagovor zate, ker sem se zaradi tvojega “prispevka” odločila oglasit)
    Sem kar malo žalostna, kako iz napisanega sklepaš, da so samske ženske nujno moške-sovražeče zapite nepotešene težakinje. Stara sem skoraj 32 in sem samska, večina, velika večina mojih prijateljic je v partnerskih zvezah, veliko jih ima otroke. Večina mojih moških prijateljev je samskih. Ne pa vsi, se razume. Večina fantov mojih prijateljic mi ni všeč in ne bi v življenju pomislila nanje kot na “potencialne”. Z moškim spolom se že od malega bolje razumem (čeprav načeloma nimam homoseksualnih nagnenj – z razliko občasnih homoerotičnih sanj:D). Rada bi rekla, da sem normalna ženska, ki obvlada ženska opravila, pa tudi tista moška, ki so mi všeč (ker sem se jih zaradi zanimanja – že kot otrok sem se najraje igrala z izvijači:D – pač priučila – in zato iz izkušenj vem, da potrebuješ več moči za odstranjevanje maščobe s spodnjega dela viseče omare nad štedilnikom kot za sestavljanje omare). In ja, navadila sem se, da sama menjam žarnice, spuščam zrak iz radiatorjev, menjam plinsko bombo, belim, sestavljam pohištvo … in sem se odvadila prositi za pomoč moške. Kar je očitna napaka – ker sem iz pogovorov s prijatelji ugotovila, da je moškemu fino, če lahko “za svojo žensko upleni mamuta”. Nič narobe, ampak JAZ takega moškega ne potrebujem (ni pa nujno, da mi ni všeč) in narobe, sporno bi se mi zdelo, da bi igrala “nebogljenko”, da bi “ujela” partnerja ali ustregla nekomu, ki se zaradi moje samooskrbe ne počuti dovolj moško. Če moški ne morejo sprocesirat moje samostojnosti, hej, potem tukaj govorimo o potrebi po emancipaciji – pa ne moji. Si želim partnerja? Da. Ga potrebujem? Samo za razplod (če odmislimo umetno oploditev). Sem pripravljena žrtvovati sebe? Niti slučajno. Sem pripravljena na kompromise? Mislim, da jih je več v samskem življenju, sploh v mojih letih – in ne, nič nimam proti njim, če ne gre za podrejanje. In, dragi zbrani, če mislite, da za seksualno potešenost potrebujem partnerja, bi morali svojo seksualnost raziskati bolj temeljito. Seveda je drugače s partnerjem. In čudovito. In čustveno in omamljajoče. Ampak našteto je daleč od nepotešenosti.
    Zato prosim, zataknite si svoje predsodke o samskih (ki smo večinoma čisto normalni ljudje) za klobuk. Ker so odveč. In večinoma naperjeni proti samskim ženskam – “nihče je ni maral” in “nobena ga ni ujela” namreč izražata neenakopraven odnos – ona, uboga samska (verjetno je z njo nekaj narobe), in on, neulovljiv macho (nobena ni bila dovolj dobra).
    Se pa strinjam, da so trpeče, uslužne, bomjaznamestotebe matere naredile moškim in svetu največjo škodo. In da bi morali več časa nameniti pogovoru in manj ocenjevanju na daleč. Ker če je nekdo z mano kompatibilna osebnost, mi njegove XXS ali XXL hlače niso mar, kaj šele kreme za dan in noč, nalakirani nohti in čustvenost – jaz se namreč ob vsakem moškem lahko počutim žensko.

  15. @NejaS… I’ll drink to that!

  16. Ne, nikakor ne želim biti tiha miška in ne potrebujem nikogar, ki bi “skrbel” zame. Imam svoj jaz in sem sposobna zamenjati žarnico, nest kišto pira, zmanevrirat avto…Moški pa vedno več jih je popolnoma neuporabnih in nesposobnih. Ne znajo zamenjati gume na avtu in raje kličejo asistenco, jim napišeš na nakupni listek-bela čokolada, pa je ne najdejo, se zmeniš za postavitev ograje, pa traja pol leta, predno ti presede in vse narediš sama…”ženskost”-“moškost” koga briga, razlika je v genetilijah-biološko pač, ne vidim pa potrebe v razliki v obnašanju. Obleka še ne naredi človeka, pač pa dejanja.

    V partnerju iščem prav to-partnerja, da si delima življenski prostor in interese, da vsak nekaj doprinese in da oba znava vse-kuhat, likat, prat, pospravljat, pomivat, zlagat…etc…enkrat nekdo naredi nekaj, drugič drugi.

  17. i don’t want to live on this planet anymore🙂

  18. @NejaS
    Napisala si:
    “Si želim partnerja? Da. Ga potrebujem? Samo za razplod (če odmislimo umetno oploditev). Sem pripravljena žrtvovati sebe? Niti slučajno. ”
    A ni poanta zakona da se partnerja žrtvujeta eden za drugega? Da se prilagajata eden drugemu? Da se dopolnjujeta?

    “Mislim, da jih je več v samskem življenju, sploh v mojih letih – in ne, nič nimam proti njim, če ne gre za podrejanje.”
    Kakšne kompromise pa moraš sprejemati v samskem življenju? No naštej mi jih. Me prav zanimajo kakšni so. (Resno me zanimajo kakšni so – nisem sarkastičen)

    Če si sam, greš lahka spat kadar češ – če nisi se moraš prilagoditi partnerju.
    Če si sam, greš lahka na kosilo kadar češ, lahka si pripraviš kar češ,… Če pa imaš partnerja pa se moraš posvetovati z njim.
    Če si sam, gledaš lahka na televiziji kar češ. Če nisi pa moraš gledati blesave španske nadaljevanke, ko je na drugem kanalu novi akcijski film.
    Če si sam, maš lepo pospravljeno stanovanje – če nisi pa imaš polno stanovanje raznih rož in ostale krame. Ki bi naj baje lepo izgledala in izboljševala počutje – mojega že ne, ravno obratno.
    Če si sam imaš celo plačo zase – če nisi, pa plače dejansko nimaš.

    Tako da me res prav zanima kakšne kompromise morate vi samski sprejemat?

    (p.s. Neja ti si verjetno izobražena oseba, si živela v študentskem domu? Ali si bila med študijem skoz v samskih sobah?)

  19. Zdravo, Mihec!

    Bom kratka: Ne, žrtvovanje ni tisto, kar naj bi partnerja počela – prilagajanje je nekaj drugega, pri žrtvovanju gre pa za žrtev – če eden od partnerjev tako čuti, verjetno stvar ne bo dolgo uspešna. Tako menim jaz. Prilagajanje in dopolnjevanje ni žrtvovanje (Bi si operirala nos, ker je mojemu partnerju všeč drugačen? Ne, to bi bila žrtev; Bi nosila maskaro, ker se to mojemu partnerju zdi strašno seksi? Da, če ne bi bila alergična.).
    Kakšne kompromise sprejemam? Npr. to, da živim z neznanci, ker si svojega stanovanja ne morem privoščiti – ne živim s partnerjem, s človekom, ki mi je intimno blizu, živim s prijatelji. Sem si delila sobo – in ja, je drugače, kot če gre za partnerja. Npr. to, da me počitnice (npr. last minute ponudbe) pridejo dražje, saj moram doplačati za enoposteljno sobo. Npr. to, da se večkrat znajdem med samimi pari na praznovanjih, da mi kredit za stanovanje ni dosegljiv, da ne morem imeti otrok (ne smem na umetno oploditev, razen če plačam!). Npr. to, da sem vedno vabljena na zabave s “svojo boljšo polovico” – sem jaz slabša polovica (vem, gre za izraz, ampak včasih se tako počutim). To mi v tem trenutku pade na pamet. Stvari, ki jih ti naštevaš, so pa iste, če si z nekom deliš sobo – jaz osebno si ne bi izbrala partnerja, ki gleda španske nadaljevanke oz. bi se dogovorila za kompromis (ti spet govoriš o žrtvi – vsak ima en dan dalinca, ali pa ga menjata na dve uri – to, da popustiš, potem se pa kujaš, je pa totalno otročje). Vse kar si mi ti naštel kot prilagajanje je žrtvovanje – ker ne znaš sklepat kompromisov, popuščaš, to se v tebi nalaga, potem ti bo pa enkrat film počil. Si svoji partnerici povedal, da te rože motijo? Sta se poskusila domeniti, kje te bodo rože manj (ali sploh nič) motile?
    Sicer pa, če te razmerje tako obremenjuje, ga spremeni.
    Jaz nisem govorila o tem, da je razmerje manj zahtevno (tako si ti prebral), niti o tem, da je boljše/slabše, govorila sem o tem, da zato ker sem samska še nisem sovražnica moških, nisem nesposobna, niti slaba. Govorila sem o tem, da je bit samski lahko OK. Imam pa občutek, da sem ti stopila na rep. Zakaj, se pa sam vprašaj.

  20. Tale NejaS ni od muh. Po mojem je čist fajn persona, sam mal preveč resna.

  21. Hudomusnik, ta NejaS res ni od muh, se strinjam.
    Ti jaz povem, kje je njen problem. Išče perfekcionista, ker je tudi sama perfekcionistka, pedantna in pikolovska v nulo. Komplicirana ženska za znoret, ki ni sposobna prilagajanja niti za decimeter. Če ni tako kot si je zamislila, ni vredu. Če ni po njenem, je nekaj narobe. Ustvarila si je ideale in sliko princa v glavi (tako po izgledu, kot po obnašanju, izobrazbi..), ki ga v življenju ne bo našla. Na popolnoma vsakem moškem jo nekaj zmoti, nihče ni zadost dober. Zakaj? Ker v drugih išče sebe, perfektno osebo. Vrtet se bo začela v začaranem krogu, saj z leti postajamo pa še izbirčnejši, nezavedajoč žal pa nam vrednost na trgu pada in kaj se zgodi… vukovi umire sami. In žalostni. Nekoč na stara leta se bo celo zasekirala, pogledala v ogledalo in skesala zakaj je bila takšen komplikator, zakaj se je imela za tako perfektno in zakaj si tudi svojih napak nikoli ni bila sposobna priznati. Trma jo bo pogubila. Žal prepozno. To so ljudje, ki praviloma lažejo sami sebi in se ves ta čas ko so v iskanju tudi tolažijo in vzpodbujajo z “oh kako pa je meni lepo ki sem samska/i” in pa “takšnega “glupega” tipa, kot ma pa ta moja frendica pa že ne bi mogla imeti!”:) Škoda, da nima vpogleda še v to koliko enih neprecenljivih trenutkov doživi ta njena frendica s tem “glupim” tipom in pol še “smešnim” otročičkom, ko začne stopicat in odraščat in zakaj vse je prikrajšana zaradi svoje nesposobnosti prilagajanja in trme. No to je pa potem res za zjokat… in boljše, da tega nikoli ne zve.

  22. In še to sem pozabil napisati : tudi po moji diagnozi (kljub vsemu napisanemu) je verjetno fajna persona, ampak dejansko preveč resna. Življenje namreč ni tako zategnjeno in zagrenjeno, kot si ga ona predstavlja, je pa dejstvo da si ga s svojo nesproščenostjo kaj hitro lahko takšnega naredimo. Upam, da se malce sprosti, večkrat dnevno nasmeje in začne bolj take it easy korakat prihodnosti nasproti!😉

  23. Spoštovani gospod Brane!

    Najlepša hvala za tako podroben psihološki profil. Ne bom se branila, iz zapisanega ste razbrali, kar ste pač razbrali. Hvala tudi za branje prihodnosti, preventivno sem se nad svojim življenjem razjokala že kar sedaj. Dotaknili ste se me. Očitno tudi jaz vas, saj ste se spustili v podrobno analizo mojega značaja (in prihodnosti, celo zelo daljne) na podlagi mojega odziva na kometar pod blogom. Sicer sem se v prvem prispevku odzvala na temo, ki je v blogu, in na vsebino enega komentarja, in delila svoja občutja, ki nikakor niso v smeri, da so moje prijateljice uboge, jaz pa uživaška samka. Nasprotno. Me pa njihovi tipi ne privlačijo (morda zato, ker so nihovi). Ne vem pa, od kod ste dobili vtis, da sem nekakšna nasprotnica moških, nezadovoljna z vsemi, ki mi prekrižajo pot. Ampak tako pač je, videli ste v najbolj skrit kotiček moje duše in odkrili “moj problem”.
    Pa še to: nikjer nisem napisala, da je samsko življenje boljše od partnerskega. Nasprotno, napisala sem, da je težje. Niti nisem napisala, da me noben moški ne privlači, pravzaprav sem napisala, da se z moškimi zelo dobro razumem. Sem pa napisala, da ni nujno, da je s samskim posameznikom nekaj narobe, da bi se moral sam sebe sramovati, in da ga lahko tisti, ki so v zvezi, gledajo zviška (in to še vedno trdim).
    Sicer pa imam rada smeh in humor in sama sebe nikakor nimam za preresno žensko. Hvala za skrb.

    P. S.: Če ste upali na uspešno kariero psihoanalitika, bi morda ponovno premislili.

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: