Polna luna je res prasica. In jaz sem včasih res zabita…


Ko moških ni doma, gre vse narobe. Ženske smo kot bogatuni. Z lahkoto se navadimo na luksuz, ki ga moški prinašajo, ko jih pa ni, se pa tolčemo po prsih, da vse zmoremo same. Če ne drugega, plahutati s trepalnicami, da nam sosed zvrta luknje v steno za nove police ali popravi omaro, ki se je pod težo cunj sesedla sama vase. Predvsem pridejo prav tudi takrat, ko je treba odmašiti odtok ali ubiti pajka velikana.

A odkar imamo doma moškega, je vse to logično dodeljeno njemu. Nekako se ne bi spodobilo prositi soseda, da potopi roke v gnezdo skozi leta nabranih las in sramnih dlak v odtoku, medtem ko se tvoj razteguje po kavču in zija televizijo.

Ravno, ko se navadiš živeti gospodični pritično življenje in so vloge pravilno razdeljene, se zgodi.

Sama si doma in končno imaš čas v miru pogledati vse dele seksi Hanka Moodyja, ko računalnik crkne. Pa kako? Lepo prosim, če včeraj je delal ko urca, danes pa noče več! Sicer je že nekaj časa glasno hropel, a je delal!
Mogoče so krivi vsi tisti znaki za radioaktivno sevanje, ki že kak mesec skačejo po monitorju in jih s hitrim klikanjem po iksih hitro ugašam? Ugasnem, prižgem. Ništa. Ponavadi računalničarji najprej predlagajo to. Potem držiš off gumb še vsaj tako dolgo kot traja prva kitica Zdravljice. Tiho si jo mrmraš in tiščiš tisti prekleti knof.
Še zmeraj ne trzne.
Potem dvigneš telefon in ti je popolnoma vseeno, s kom sedi v Londonu na večerji. Pa če je sam papež, me ne zanima. Ko se tiho javi, ga brez pozdrava napizdiš, da računalnik ne delaaaa… Da je on kriv, ker ga ni doma, da bi ga popravil. Potrpežljivo te vpraša:»Ljubica, si pogledala, če je priklopljen na elektriko?« »Seveda  je, saj nisem debil!« vreščiš v telefon in moliš, da je skoraj-papež naglušen. Pa vseeno potegneš za kabel, vlečeš… dokler ti v rokah ne pristane še vtič. Fak! Kaka krava! Takrat nekaj tiho zamomljaš, zaželiš bon apetit še skoraj-papežu in hitro odložiš telefon. Mater, mater, mater…

Zjutraj te  skoraj kap, ko stopiš pod tuš in si po glavi spustiš ledeno mrzlo vodo. Če bi bil on doma, bi jokala in se utapljala v debelih solzah, ker se ti dogaja krivica! Ker življenje ni fer! V Afriki bi ubijali za mrzlo vodo, ti je res ne potrebuješ in naj že enkrat nekaj zrihta, sicer boš dobila pljučnico in umrla. Ker ga ni, se sama soočiš s težavo.
Najprej razmišljaš, če bi si lahko oprala glavo v posodi za solato. Nekako pogruntaš, da ne bo šlo. In bi potrebovala vsaj par vrčev vroče vode, a kako veš, kdaj je v tisti zadevi, v kateri se zavre voda, voda ravno prav topla, ker imaš svojo kožo še zmeraj rada in se s kropom ne bi polivala.
Poskusiš, če teče topla voda v kuhinji. Ledenica. V šlafroku in z jedrsko vojno na glavi greš na smrt prestrašit soseda. Nope, on ima toplo vodo. Jebemumast…

Odtacaš nazaj in dvigneš telefon. Pa kaj potem, če ima v Londonu službeni zajtrk s samo kraljico. Tiho se javi, ti pa zbombardiraš zgodbo o žejnih v Afriki in sosedu v šlafroku. Ko mu končno kapne, kaj se je zgodilo, ti da podrobna navodila. »Cev, radiator, pipa, kazalec na rdeče, prižgi plin.« »Ok, ok, saj nisem popolnoma zabita! Pa pozdravi staro veščo! Gezundhajt, ti for tu, kjukambr sendvič, fil gluk!«
Kje visi cev, sem vedela. Nisem pa vedela, da je v njej še zmeraj voda, ki si jo zlijem naravnost za vrat.  Glasno kolnem in jo vlečem do kopalnice. Fak, in kam naj jo nataknem? Odvijem tisti beli krog, kjer se merijo stopinje. Ne, ne gre gor. Obrnem cev in poskusim z drugo stranjo. Še zmeraj ne gre. Potem poskusim na pipi na umivalniku. Ne gre. Ne me jebat! Mogoče bi šlo pa z dobrim starim lijem! V kuhinji najdem en mali roza lij, ki ga je imel sestra za Barbiko in ga ponavadi uporabljamo za točenje šnopsa v prisrčnico. Ste kdaj poskusili točiti vodo iz pipe v cev skozi roza lij? Toplo odsvetujem. Meni je vse skupaj vrglo nazaj in v trenutku mi je bilo vseeno za žejne v Afriki. Ker bi se lahko v luži sredi kopalnice napojilo srednje veliko krdelo slonov.
Spet se spravim na radiator in čisto spodaj najdem enak nastavek, kot ga imamo doma za pranje avta. Aleluja! Smo že na polovici.
A na pipo še zmeraj ni šlo. Cev poskusim potegniti do kuhinje, a je prekratka. Potem mi potegne – valjda, pipa v banji! In že šraufam tuš s cevi in ugotovim, da imam dva fanta. Dva minusa. Pač ista lulčka, ki ne gresta skupaj. Takrat mi gre že malo na jok. Razmišljam o Kempinskem in njegovi bančni kartici. Ki je iz varnostnih razlogov nikoli več ne pusti doma. Enkrat je bil ful vesel originalnih Barceloninih kopačk. Vse dokler ni prišel domov še njegov račun za Viso…
Skratka, spet vrtim telefon, sikam vanj, preklinjam Top Shop, Jamieja Oliverja in postreljene lisice, dokler mi ne da bistvenega napotka. Da obstaja v banji še ena pipa. In res. Stvar špila. Končno!
Hitro si posušim lase, si na glavo nataknem kapo, okrog vratu zavijem šal, na roke nataknem rokavice, se zbašem na kolo in oddivjam v službo. Pred službenim vhodom si z glave potegnem kapo in rokavice, šal stlačim v torbo in priklenem kolo. Potem si spet oblečem kapo in rokavice, odklenem kolo in se odpeljem proti domu. Nekje na pol poti me prešine, da so vse trgovine ob poti še zaprte. Da iz pekarne diši po sveže pečenem kruhu.
Fak. Polna luna je res prasica. In jaz sem včasih res zabita…

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: