Ko sem žejna, je moja hudobija brezmejna


Poznaš tisti krasen občutek, ko odpreš hladilnik in ugotoviš, da je popolnoma prazen? Denarnici prijazno in  vesti odgovorno sva uspela sprazniti hladilnik, ne da bi ob tem na skrivaj metala gnil por v smeti in bi zguban paradižnik glasno zahteval pošteno porcijo botulina. Spet imaš krasen izgovor za plenjenje trgovin.
Odkar imamo nov hladilnik, ima On poveljstvo nad njim.

Stvari zlaga po policah po strogo določenih kriterijih. Bog ne daj, da se družijo ogljikovi hidrati z beljakovinami, če pridejo poleg pa še maščobe, znajo biti ponoči v hladilniku take orgije, da bomo imeli čez 1 teden v hladilniku en kup novih kultur, ki se bodo puzale po policah gor in dol…

Predvsem me v srce zareze boleča škrbina tam, kjer bi morale strumno stati mrzle steklenice.

Če bi bilo po moje, bi bil hladilnik vedno poln šampanjca, sira in krem za obraz. Namesto jajc bi se v posodicah bohotili laki za nohte in maska proti podočnjakom. Prav posebej zjutraj sedejo mrzle pomade za ustnice. Vsaj do prvega semaforja imaš ustnice napihnjene kot Urška Čepin. Če želite, se lahko njimi se namažete tudi po prsih. Če bo kaj haska, pa ne vem.
Nekoč sem že resno razmišljala, da bi v predale za zelenjavo nabutala poletne natikače. Bi mi bilo vsaj do Opera bara prijetno hladno v noge. Pa še v omari bi pridobila malo prostora za nove šuhe.

Pred mano je nov izlet v trgovino. Kar me vedno znova navdaja z občutkom veselja. Trgovina! V mislih si narišem, kako bom zvečer pekla puhaste makrone, v pomarančnem soku se bodo marinirali sveži škampi, stranišče bo dišalo po divjih havajskih poljih in kopalnica po nežni otroški ritki. Celo lomljenje nohtov ob odpiranju nove zobne ščetke me navda z adrenalionom. Kot Gremlin na steroidih grizem skozi plastiko in poleg glasno predem.

Zjutraj celo pripravim vrečke za bajni šoping. Eno Mercatorjevo, eno Šparovo in eno Leclercovo. Da ne bi bilo slučajno kake zamere.

Ko se po službi bašem v avto, me do šopinga že zdavnaj mine. A misel na prazen hladilnik, krvoločno lačnega gospoda, ki se pod nočjo primaje iz službe, in potuhnjena gospodinja v meni, mi ne dajo, da bi se odpeljala domov, splazila pod odejo in počakala, da mine še en deževen jesenski dan.

Najprej popenim na cesti, ker se zabašem med retrogradne šoferje. Vse stoji. Nihče se ne premakne. Jaz pa razmišljam, če sem se odločila za pravo trgovino.

V Mercatorju dobim kupone za preverjeno odlično posteljnino. Pa še popuste bodo imeli danes. Bog me obvarji pred penzionisti, ki me bodo med tekanjem po štacuni nalašč spotikali s svojimi berglami in se prerivali na blagajni, češ »ti imaš še mlade noge, boš že počakala«. Res ne razumem, zakaj upokojenci ne gredo v trgovino dopoldne, ko je večina nas, ki se nam vedno mudi, v službi. Med poldnevom in prvo telenovelo imajo pisan čas za klepet s prodajalko posebne salame, pri blagajni se lahko med iskanjem pika kartice po žepih jope izpred druge svetovne vojne zapletejo v dolgo debato o prenizkih penzijah, ne da bi jim lačna mrha v reklcu glasno dihala za ovratnik in pljuvala iskre jeze.

A ne, v trgovino šibajo navsezgodaj zjutraj in pred prvimi dnevnimi poročili.
Jutranji predvsem navalijo na posebne akcije. Naša soseda zmeraj prinese domov dva identična para čevljev, ker bi bil greh, če ne bi izkoristila enkratnega popusta na gojzarje, ker so bili praktično zastonj. Kaj zastonj, še zaslužila je! Pa čeprav zadnje čase ne pride dlje kot do vrta za hišo. Sosed je ponosni lastnik bicikla, na katerega ne more splezati, ker komaj vidi čez bilanco. A dober biznis, je pač dober biznis.

Popoldanske imam na sumu, da se v trgovini dobijo samo zaradi debate o Armandu, ki je tako grdo nategnil ubogo Esmeraldo.

Po 8 urah službe, mokra do kolen, ker me je en neuvideven prasec pred trgovino zalil z lužo, prelakana, žejna in lulat me tišči, stojim v vrsti in preklinjam kupone, popuste in nalepke, medtem, ko me penzička s hojico buta v kolena. Besno bašem v vrečko in, hop, iz rok mi uide poln kozarec kumaric, ki se glasno raztrešči ob mojih nogah. Kumare veselo skočijo na hlače in spolzijo čez usnjene čevlje. Prodajalka me besno gleda, jaz pa si mislim:« Kura te gleda, nisem jaz kriva, če hočeš pri meni nadoknadit čas, ki si ga porabila med hitrim povzetkom Divjih v srcu, ki so ti ga referirali hokejisti.«
Usrana, smrdeča in pošteno razkurjena, se ustavim še v trafiki. Hitro kupim čike, ko se nekdo stegne čez mojo ramo, vrže 500€ na prodajni pult in zahteva mobi kartico za 5€.
Besno se obrnem in ga prestrelim s pogledom. Predrznež pa zine: » Sem ljep, a?« Mirno ga pogledam in mu vrnem: » Niti ne, manir nimate pa nobenih«.

Pa naj še kdo reče, da sem lačna ful drugačna. Ker nisem. Ko sem žejna, je moja hudobija brezmejna.

Fotografija:

Steven Klein, Vogue Paris, October 2007
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: