Na pol bolan moški v volnenih štumfih


Danes sem prišla domov in pred vrati me je čakala velika vreča smeti. No, pa smo tam, sem si mislila. Poskusim odkleniti vrata, zaklenjeno. Popenim. Sicer ne vem zakaj, a to, da se močan in na pol zdrav moški zaklepa v stanovanje, me razbesni. Pa to, da moram s polnimi vrečkami hrane cepetati pred vrati, mi gre tudi na jetra. Če me pa še lulat (in to me zmeraj, kadar moram čakati pred vrati, v vrsti v trgovini ali na bencinski črpalki), potem sem pa prav posebej zoprna. Glede na to, da sem naredila 33 krogov, preden sem našla prazno parkirišče, sem bila atomska bomba na eni nogi. Na drugi sem imela naslonjeno veliko torbico, po njej iskala ključe in spotoma namočila prst v labelo brez pokrova.

Naslonim se na zvonec in zlobno dolgo zvonim. Počasi se senca pridrsa in odklene vrata. Pred mano je bled obraz, skrit pod kapuco prevelikega puloverja, oblečen ima spodnji del pižame in debele štumfe. Žalostno me gleda, glasno smrka, iz vsakega rokava mu štrlita 2 robčka, se na copatu obrne, spotakne čez podočnjake in počasi oddrsa proti spalnici.

Kje je zdaj božično vzdušje? Kje šampanjec in ognjemet? Pa skrita zlatnina kot preddarilo in dišeča pečenka v pečici? Malo morgen.
Stanovanje spominja na dom za ostarele. Olupki od mandarin, robčki, prazne škatle tablet, rezervni par štumfov je razstreljen po tleh, miza polna odtisov čajne šalce in med se popa na podplate. Na televiziji se vrti črnobel dokumentarec o napadu na Normandijo, na računalniku najboljši goli moldavijske nogometne lige, na radiu pa Bela snežinka. Ubij me!

Priznam, nisem prijazna. Ker prehlad še nikogar ni ubil. In če bi rad, da mu neha teči iz nosa, naj vtakne glavo nad vročo vodo s soljo, si čez njo povezne brisačo in sope. Ampak ne. On tega ne bi. On bi tablete. Injekcije. Mogoče kar operacijo. Ker to je za umret! Božaj me, crkljaj me! Ampak ne hodi mi blizu, da ne zboliš še ti!
Seveda ne smem zboleti, kdo bo pa potem skakal v lekarno, v trgovino, kuhal litre kurje juhice, se jebal s prekleto rižoto iz basmati riža, ki se nikakor noče skuhati! Kdo bo nesel fotoaparat na popravilo, kdo zrihal zavarovanje in kartice, kdo se bo kregal na banki za dolarje in kdo si bo šel zdepilirat noge? On že ne. M – m. On ima čez tehnične zadeve. Žabico za nahrbtnik in baterije za čelko. Pa nož. Če bo do ponedeljka že zdrav, bo ta nož čez en teden rezal domačo salamo na peščeni plaži. Jutru bomo nazdravljali z domačo medico. A samo pod pogojem, da ozdravi.

Jp, zaguljeno je iti na potovanje v trope za Božič. Vsi blaznijo okrog s kučmami, ti pa tuhtaš kam si vtaknila japanke. Medtem, ko se debate vrtijo okrog huronskih mačkov po kuhanem vinu, se ti bojiš jutra po spraznjeni steklenici poceni tekile. Vsi kupujejo božična darila, ti pa tablete proti driski.

Vam povem, tole predbožično vzdušje je res za posrat!

Ne jezite se, če so vejice narobe postavljene, ker mu ne upam dati tega teksta v lekturo. Ko ga bo prebral, bom morala hitro teči. Me prav zanima, kako hiter je lahko na pol bolan moški v volnenih štumfih…

Foto:Miles Aldridge

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: