Unbelizable!


Ko sem se lani za dan mrtvih sprehajala po britofih, sem se spraševala, če sploh še ima smisel hoditi domov. Najraje bi kar tam počakala, da me utrujenost slučajno ne pokosi nekje med Metelkovo in štanti v Stari Ljubljani. Če bi žuranje sodilo med olimpijske športe, bi zagotovo sodila med kandidate za zlato kolajno.
Tako pa sem namesto kolajne dobila vnet mehur od kajenja na minus sto in vzorčen primer nogometnih podočnjakov.

Takrat sem sklenila, da je dovolj hecanja z zdravjem. Če je že treba cele noči preplesat, potem bom to počela nekje, kjer mi bo toplo, kjer ne bom bankrotirala in kjer me nihče ne pozna.

Tako sem božični večer pričakala v Gvatemali. Ob jezeru Atitlan med vulkanskimi vršaci sem namakala jezik v mojito in tapkala z nogo v ritmu salse. Naslednji dan smo vsak svoj jet-leg vlekli na še delujoč vulkan Pacaya, ki je bil točno tisti dan blazno slabe volje. Glasno je rohnel, pljuval skale in jeza se mu je kadila iz vseh lukenj. Potihoma sem upala, da se bo čisto razkuril in bruhnil kako kepo lave. Za dober vtis in hudo fotko. Pa nič. Očitno je kar potrpežljiv. Če bi jaz bila on, bi vsake toliko pljunila proti helikopterjem, s katerimi si ga ogledujejo razvajeni turisti.

Po vulkanih je sledil ogled piramid v Tikalu. Globoko v džunglo zakopani mistični stolpi in stolpiči so se kopali v vlagi in kar čutila sem, kako mi mah raste po nogah. Aja, ni bil mah. Bili so roji komarjev, ki so prišli na popoldanski čaj. Hudič je, ko si tam in te žrejo, pa dež ti kaplja za vrat, pa plezat moraš visoko na zidarske odre, da sploh dobiš občutek kako globoko sredi deževnega pragozda si. Medtem, ko prijatelji v Sloveniji praskajo led z avtomobilov. Še kar fora. Ki se nadaljuje z adrenalinskim z zip linei nad krošnjami dreves. Ihaaaaaaaaaaa! Papagaji so prestrašeno vreščali, ko me je prineslo mimo, enkrat nevarno blizu debelega debla, na katerega bi se lahko razlepila kot muha na šipo. Enkrat sem se na koncu dejansko z nogami ustavila na deblu, ker je mojster raje fotografiral in se afnal, kot da bi me ujel, ker bremze na razmočenih zajlah pač niso prijele. Skratka, super!

Po Gvatemali je sledila 8-urna vožnja z mini kombijem proti Belizeju. Deželi ruma, gusarjev in jastogov.
In točno tako se je začelo. Na Caye Coulkerju, otoku iz bele mivke smo na plaži jedli jastoge, pili mojito in se privajali na agresivna prijateljstva domačinov. No, domačink, če smo iskreni. Črne gazele, so glasno sprejemale naročila, flirtale  kot stari tovornjakarji in slabo goljufale pri zaračunavanju tekil. Jutro nas je ujelo v karibski Metelkovi. Jebela, te Metelkove se ne morem rešit, vam rečem.
Jutro je obarvalo morje v turkizno modro barvo, sonce je pripekalo kot pečica na orado in nas je čakala rumena jadrnica, ki nas je odpeljala na potapljanje z morskimi psi, mantami, želvami in prav prekleto pogumnimi ribami, ki so na prav očitno kazale fakof. Plavanje ob drugem največjem morskem grebenu na svetu je podobno sprehodu po indijski tržnici. Vsaka podvodna mrha se postavlja s svojimi barvami, čudnimi oblikami in prav po manekensko plava med koralami.

Proti večeru smo odjadrali proti domu, kjer so nas čakale nove večerne pustolovščine. Vsaj glede na simpatije, ki so se prejšnji večer razvile med mojimi sopotnicami in sopotniki in lokalnimi lepotami. Del lokalnih lepot je bila tudi naša posadka, ki je dvigala vrelišče z mišičastimi rokami, dolgimi dredi in glasnim petjem Marleyevih pozabljenih pesmi. Sonce je počasi padalo v vodo, rasta so točili rum-punč za punčke, ki so vedno bolj pogumno plesale na palubi, in dedce, ki so v enem trenutku poskakali v vodo. Barka se je ustavila, namesto rešilnega jopiča, pa so jim v morje vrgli sodček ruma, ki so ga med plavanjem mrtvaka pridno praznili. Ohlajene kozarce, polne mojita, smo pridno praznili tudi po pristanku v baru Split, ki so ga postavili ob prekopu med otokoma, ki sta bila včasih en otok, vse dokler ni pridivjal orkan in ga prežagal na pol. Kot se za prednovoletni žur spodobi, so bosi fantje izgubili eno košarkarsko tekmo, punce pa smo popadale v posteljo. Oblečene, z nahrbtniki na ramenih.

Novoletni dan se je začel bolj meglene volje. Celo noč je scalo in zjutraj smo se opotekali čez luže na ragge jadrnico, ki nas je odpeljala na 2-dnevno jadranje po karibskih otokih. Ves dan smo bežali pred nevihto in ji končno ušli na otok s sedmimi palmami. Nikjer nikogar. Oskrbnik otoka, katerega naloga je vsako jutro počesati mivko z velikim glavnikom, 1 stranišče in 12 šotorov. Juhej! Rum punč je tekel v potokih, mi smo tekali po morju, veslali okrog otoka, kar je trajalo točno 4 minute, in gledali sonce, kako počasi tone v morje.

Tik preden je potonilo, se je na obzorju prikazal katamaran, poln novoletnih soborcev, ki so kmalu predali bitko z alkoholom in našim blaznenjem po plaži, pomolu, cinglanjem z njihovim zvoncem in skakanjem v vodo.

Ragge-mani so rolali čistake, streljali rakete do nezavesti, se nalivali z rumom in s krvoločnimi nasmehi osvajali turistke. Pravi Pirati s Karibov. Ves čas sem čakala, na frajerja  s kljuko namesto roke in leseno nogo. No, lesene noge ni bilo, je bilo pa drug dan veliko zelenih ksihtov, ki so sredi neurja podirali šotore, preklinjali turiste s križark, ki so najavili na obisk.
Sredi največjega neurja so nas nabasali na barke, s tveganim manevrom osmice in vlečne ladje iz mivke potegnili še katamaran in naše potovanje se je nadaljevalo proti še manjšemu otočku.
Naša uboga jadrnica je sekala valove, dež nas je zalival in pogrešala sem svojo smučarsko opremo. Jaz bundo, izbrani ostali pa smučarsko čelado, ki bi jim držala glavo v enem kosu. Rum je kurba, vam rečem!
Ob poldnevu smo dosegli naš otoček. Spet popolnoma prazen. Mičkem kafič in 2 sekreta na štrbunk.
Midva sva se  zvlekla pod palmo, pokrila s spalko in spala kot hrčka. Naenkrat slišim okrog sebe glasno govorjenje, čofotanje po vodi in ko sem odprla oči me je skoraj kap. Okrog naju je ležalo milijon debelih Američanov, ki so v svoji klasični maniri pokroviteljsko komentirali dogajanje na plaži in očitno jim spalka ni bila najbolj jasna. Seveda ne! Oni se niso zbudili za novo leto sredi neurja, ki jim bi lepilo moker šotor na rit! Še manj jim je bilo jasno, ko so naši fantje začeli z barke nositi pečene jastoge, nabodala s škampi in svežim ananasom, ribe in rake. Prav jim je! Take lepote morajo čim dlje ostati skrite pred njimi.
Kajti našo naslednjo destinacijo, Mehiko, so že zdavnaj okupirali.

Iz Belizeja smo v Mehiko odpotovali kar z gliserjem. Res bi bilo slabo, če bi se ob našem odhodu vreme spremenilo, zato smo do Chetumala leteli kar po luftu. Kar je sploh zanimivo, če sediš spredaj in te vsak val katapultira pod strop. Grem stavit, da sem z gliserja zlezla vsaj 2 cm nižja. Kar lažje razloži proporc odvečnih kilogramov, s katerimi bijem bitko, odkar sem se vrnila s potovanja. Ampak to je spet druga zgodba. Prav nič zabavna.
Skratka, v Mehiki so nas na pomolu pričakali filmski cariniki. Machete s tarantinovskimi brki in aviator sončnimi očali se je poigraval s pištolo, za njim so na džipu sedeli prototipi Jason  Statona z mitraljezi v potetoviranih rokah. Prtljago smo zložili na pomol. Vsak je moral stati pred svojim nahrbtnikom. Potem smo stopili 2 koraka nazaj in s strahom opazovali Macheteja, ki se je mimo njih sprehodil z živčnim nemškim ovčarjem. Če bi me samo pogledal, bi tisti trenutek priznala, da sem v tretjem razredu sunila bobi palčke in sosedu s čigumijem zalepila zvonec na vratih.
Čeprav pa – zakaj bi človek v Mehiko nosil droge? Iz istega razloga, kot bi v Benetke nesel goloba. Ali šel s punco na potovanje na Kubo.

Kaj naj vam povem o Mehiki? Naštejem vse piramide, ki sem jih videla? Ure, ki sem jih poplaknila s tekilo in pivom? Opišem vse prijazne obraze, ki so se skrivali pod širokimi klobuki in široke nasmehe pod metlastimi brki? Najbolj usrano stranišče na svetu? Pa sem že lulala v vrsti čučavcev na indijski avtobusni postaji. Naj vam povem kakšen okus imajo koktejli na neskončnih belih plažah in kako daleč leti frizbi, ko ga lovijo galebi?
Mi boste verjeli, da so sredi San Cristobala postavili zunanje drsališče in da me je zeblo kot psa? Jp, tudi v Mehiki se je vreme odločilo gosti po svoje in nam ga je godlo po svoji neprijazni volji.

Ampak danes to sploh ni važno. Ker s potovanji je enako kot z bivšimi. Pozabijo se vampirski potoki krvi, konstantno pakiranje in vlačenje prtljage gor in dol. Ostanejo samo lepi spomini.

Ker poanta potovanj ni v potovanjih. Poanta je v tem, kaj smo odnesli od njih. Je srce bolj poskočno? Je nasmešek bolj iskren in so ideje sveže, kot pina colada na tulumski plaži? Je um pikanten kot ceviche na belizejski jadrnici? Potem si s potovanja odnesel vse, po kar si šel.
Unbelizable, vam rečem!

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 comment

  1. Presneto, kako močan mojito pa tam zmešajo in koliko odstoten rum točijo, da se taki svetovljanki ‘reggae’ narobe zapiše?

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: