Potovanje hladilnika in prenos v živo izpod tuša


Selitev je kot rojstvo otroka.
Najprej težko nosiš, potem težko rodiš, na koncu pa pozabiš vse slabo in se zaljubiš na veke vekov, amen. Včasih je bila selitev mala malica. Nabutal si cunje v torbe, čevlje zmetal v vreče za smeti, nabulal avto do stropa in se podal novim dogodivščinam naproti.
Z leti pa postaja zadeva veliko bolj zapletena. Sploh virus gospodinjenja ti da bage.
Nimam pojma kje sem fasala ta firus (fucking virus), ampak, vam povem, da moje polnjenje zamrzovalnika že meji na obsesijo. Govejo juho zamrzujem v posodicah za led, z ljubkimi nalepkami opremim vsako vrečko domače zelenjave, da vam ne govorim o izmišljenih imenih telic, katerih zrezki počivajo na ledu.
Posledično je bilo treba nabaviti ogromen hladilnik.
Verjela sem, da se bo investicija slej ko prej obrestovala, saj  bi ga na stara leta lahko imela za pomlajevalno posteljo.
Pri selitvi so se vse te investicije izkazale za eno veliko napako. Ker so fantom skoraj oči poskakale iz jamic, ko so vse te težke krave vlačili po stopnicah navzdol. Sploh potovanje hladilnika je bilo skrajno zanimivo.
Prejšnji dan sem ga izklopila, vse predale potegnila ven, jih oprala in oplaknila s kisom, skratka  – po predpisih iz priročnika Zločin in kazen za vzorno hausfrau. Edino jajca so mi podrla sistem. Kako sem lahko bila tako neodgovorna, da sem v kanto zmetala prazne škatle od jajc? Pa smo tudi to rešili. Prijateljica je žrtvovala dve svoji škatli iz pomladanske reje  bio jajc. A glej ga zlomka, fantje so nabasali hladilnik na rudlna in že na prvi stopnici je v hladilniku začelo nekaj pokati. V strahu sta ga izpustila, gledala kje so kabli in nadaljevala projekt »Izbuljeno oko do Triglava«. Spet nekaj ropota.
Pa se sliši s stopnišča:« Ula, si ti jajca pobrala iz hladilnika?«
Fak. Nisem.
To sem pa pozabila.
Jebeš alkoholni kis, če potem razfuka 11 od 14 jajc po celem hladilniku….
Po celodnevnem vlačenju škatel gor in dol ter ob pomembnem dejstvu, da je ¾ nosačev na glavi nosilo še pol živalskega vrta s kremplji, zapičenimi v čelo, sva na koncu obsedela vsak na vrhu svoje škatle. Z nogami sva bingljala, z rokami pa pometala po tleh. Ugotovila sva, da imava 2 x preveč pohištva, da ima on premalo omar, jaz 8 x preveč torbic in 4x preveč parov čevljev.
Mimo so časi, ko sem bila pametna, da bi zveste nakupovalke čevljev morale od prodajalne  vsako leto dobiti še eno omaro za darilo.
Mislim, omara bi bila fajn, če bi jo imela še kam postaviti.
Lahko pa dejansko neham jesti in šuhe zložim v hladilnik.
To bi bila trojna investicija: shujšala bi, prihranila pri hrani in zapravila pri čevljih, ki bili shranjeni v zadihtani omari. Zdaj, ko smo čevlje pospravili, imamo pa samo še en problem.
Okno v kopalnici. Mislim, okno v kopalnici – wau!
Nisem ga imela zadnjih 20 let. Kar mogoče celo ni bilo tako zelo slabo…
Zdaj imam vsako jutro Festival prekletih gub in ušivih kocin. Z njimi bi že nekako opravila, če med tem ne bi imela prenosa v živo okoliškim stanovalcem. Pa to bi še preživela, če ne bi imeli prenosa v živo tudi izpod tuša.
Da ne bo pomote, jaz se cenim, kar pa ne pomeni, da tako mislijo tudi vsi, ki žrtvujejo svoj prosti čas za buljenje skozi okno. Prvi večer sem se tuširala v temi. Lase sem si namesto s šamponom oprala s pilingom za telo. Še danes imam polno glavo peska.
Naslednji dan sem pogruntala super sistem. Pred leti sem dobila čudovit stoječ obešalnik, ki se je v preteklih letih čisto poveglal pod težo vseh tistih preveč torbic. No, torbice so zdaj v kleti, obešalnik pa stoji v kopalnici. Čez kljuke sem napeljala ta veliko brisačo in ga postavila pred okno tako, da je zakrival pogled v tuš. Ko sem se stuširala, sem ga prijela in ga pred firbci uporabila kot ščit, ko sem se gola plazila mimo okna. Le kaj so si morali misliti firbci, ko se je vsako jutro mimo okna sprehajala brisača na obešalniku…
Danes so na oknih nalepke. Malo so postrani odrezane, ker sva namesto ravnila uporabila polico iz omare. Pa rahlo so mehurjaste, ker o lepljenju nalepk nimava pojma.
V bistvu tega bloga sploh nisem hotela napisati, ker sem bila skregana z najboljšim prijateljem. Imela sem plan, da ga bom povabila na pijačo, ko bova nehala surliti.
In naj zvoni v starem stanovanju dokler mu rit ne zmrzne…
Tako bi si končno bila kvit.

Kategorije:FACEBOOKA KRALJICA, LISICAMICATags: , , , , , , , , , , , ,

1 comment

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: