#Firstworldproblems


Zadnjič mi je trenerka javnega nastopanja pognala kri v ušesa: “Punce, pa še ena o pravilih oblačenja. Zmeraj imejte v mislih, da se oblačite za delovno mesto, ki si ga želite, in ne za delovno mesto, ki ga opravljate. Če boste vedno oblečene kot študentke, boste vedno opravljale študentsko delo.”
Vsi bi radi bili v Armanijih, a zaenkrat si lahko kupujemo samo kostimčke, kjer vedno obstaja povečana možnost smovžiga.
Kar je še zmeraj boljše od možganske kapi ob pogledu na cene kašmirskih plaščev ali mokasinov, narejenih iz roza kamele.
V trgovinah s prijazimi cenami delajo največjo napako, ko svoje najlepše kose obesijo v izložbo in po možnosti nalepijo še na plakate po celi Sloveniji, da potem vsak mimoidoči ve, da sem dala za salonarje nepredstavljivih 29,90 EUR. Kar je najbrž jasno tudi brez plakata, ker že po 100 metrih krevsam zelo postrani in se za mano vleče krvava sled.
Te dni grem na zabavo, kjer se spodobi biti urejena in približno trezna vsaj do polnoči. Zato že nekaj dni brenčim po trgovinah. Vedno si izberem žrtev, ki mora biti v nizkem štartu za prvo pomoč. Zadnjič sem se namreč zataknila v garderobi, ker nikakor nisem mogla nagruntati, kako se obleče blazno seksi obleko. Nase sem jo vlekla na vse možne načine, a ni bilo šanse, da ne bi bil hrbet spredaj in dekolte na rami. Popolnoma odprt hrbet, da smo si na jasnem.
Kar pomeni, da sem bila spredaj gola, zadrga pa se mi je zadrgnila okrog vratu. Kako naj potem pokličem prodajalko, da me reši lovk te preklete prisesane obleke? Komaj sem se izmotala iz nje.
Kot sem danes komaj splezala iz tiste obleke, ki te stisne. In potem zgledaš kot šunka v črevu. Joški pa kot pleskavice.

Danes namreč nisem imela nikogar, ki bi mi kril hrbet, zato sem si poskusila pomagati s prodajalko.
S popolnoma novim japonskim tatujem namesto obrvi se je skrivala v trgovini in se delala nevidno. Saj sem jo poskušala pustiti popolnoma pri miru, a na žalost ni šlo. Hlače so mi bile predolge skoraj pol metra in žalostno sem jo prosila za polmetrske pete. Prestrašeno me je gledala: “ Ja, ampak jaz jih nimam.”
“ Mogoče jih ima pa vasa kolegica na sosednjem oddelku?” ji prijazno namignem.
“Aja, pa res! Kake pa bi imeli?” se je žalostno vdala v usodo.
“Hja, gumijasti škornji bi bili super!” jo gledam in se ji smejem.
Najprej je izbuljila oči, potem pa se počasi odvlekla.
In se počasi privlekla nazaj.
Z gumijastimi škornji pod roko.
Dobro me je.

In sem odkruzala po štacunah naprej.
Saj v resnici nisem hotela, a pot me je zanesla v Trgovino. Kjer bi kupila vse. S prepražnikom in stojalom za marele vred.
Če bi si le lahko privoščila kaj drugegakot stojalo za marele, bi še šlo. Pa sem si mislila, klinc vidi, bom že. Jedla zelje in krompir naslednje leto ali dve.
Kar poletela sem do rdečih salonarjev. In sproti vlekla cunje z obešalnikov. Gospod prodajalec se je topil. Vsako stvar mi je pokazal, razložil, noro dišal, pel in plesal okrog mene. To je to! Tako se streže gospem, ki nočejo vedno biti študentke.
Odprl mi garderobo in začel nostiti velecenjene kose oblačil.
Moje mere sva definirala, zlagala sem se samo pri letih in otrocih. Tri dol in tri gor.
In mi prinese hlače. Pogledam etiketo, velikost štima. Dobila sem jih točno do kolen. Poklapano mu jih vrnem in zajamram, da so mere najbrž narejene po kakih posušenih Azijkah. Če znajo lagati o spolu in starosti, bodo pa še o višini in kilogramih.
Gospod se kislo nasmeje in mi da večje. Ki so mi prevelike. Jebela, ena številka, pa taka razlika… Takrat sem opazila, da mi je dal 2 številki večje hlače. Sem tiho in prosim za tiste rdeče salonarje. Prijazni gospod mi jih uglajeno prinese v garderobo. Jih poskusim natakniti na nogo in ne gre. Pogledam številko in ugotovim, da je eno cifro manjša od moje.
Prosim za suknjič. Prinese šotor za srednje veliko gasilsko veselico.
Takrat mi je bilo pa dovolj:” Gospod, samo toliko, če rečem 38, je 38. Zakaj mi nosite napačne številke?”
In on meni: “ Ker vaših pač nimam.”
No, serbus.
Jaz zelje in krompir, on meni premale čevlje.

Najbrž ne bom šla na zabavo.

Kategorije:UncategorizedTags: , , , , , , , , , , , , , , ,

2 comments

  1. This is my first time visit at here and i am truly happy to read
    all at alone place.

  2. Thanks for every other magnificent article. The place else could anybody get that type of info in such
    an ideal means of writing? I have a presentation subsequent week, and I am on the look for
    such information.

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: