Ukradeno poletje in michelinove zvezde


Letošnje praznike smo izkoristili za najboljšo tatvino letošnjega leta – 25 stopinj v baskovskem San Sebastianu. Če bi imeli Baski svojo državo in svojo kulinarično zastavo, bi na njej imeli 63 michelinovih zvezdic. Zato je bil namen potovanja določen že zdavnaj – pojesti in spiti vse, kar ni prišraufano. Imeli smo 3 strani dolg seznam z navodili, kam parkirat svoje lačne oči in kaj vse si stlačiti v glavo,da nam ne bo potem doma žal…

San Sebastian je obmorsko mesto v obliki podkve, v katero v počasnih valovih buta Atlantik. Na prvi pogled se zdi, da na obalo nosi mrtve tjulne, a pogled od blizu razkirje desetine trmastih Baskov, ki se valjajo po morju in čakajo na popoln val. Domov se po ulicah starega dela mesta odpravijo bosi, z neoprenom, zrolanim do pasu, se vmes ustavijo na kakem pivu in pustijo, da jih ženske (in moški) od daleč oblizujejo z lačnimi jeziki.
Pa niso surfarji edina dobra hrana San Sebastiana, o ne.
So kvečjemu eden izmed krakov michelinovih zvezdic, ki tako rade krasijo baskovske oštarije. Poleg vere v mamo, je vera v hrano edina prava obsedenost, kateri se pradajajo in ji posvečajo svoja življenja. Pa to ne pomeni fensi oštarij z natakarji, ki zajtrkujejo nadute fižolne kole, temveč obične bare s flegma kelnarji, ki ti skozi okno mečejo florentince v glavo.
Ne lažem, res je bilo tako.

Pinxtos bari.
Na daleč izgledajo kot navadne šentjanske gostilne. Prisežem. Popolnoma enako. Razen Pridgarjeve Ele, ki je že vsaj 15 let pokojna in zato ne kelanri več.
Dolg šank z nekaj stoli, mogoče kje kaka mala miza in pred gostilno visoke mize brez stolov. Za šankom star stric z nizkim čelom, na šanku veliki pladnji z pintxosi. Pintxosi niso tapasi, niti niso obloženi kruhki. So prav posebej nacirane iz norimi okusi obložene rezine baget. Cena je od 2€ nprej, a kaj, ko se nikoli ne ustaviš in se bašeš z njimi do bankrota.
Obloženi so z ribjimi namazi, ocvrtimi ribami, mariniranimi ribicami, olivami, siri, morskimi ježki, volovskimi repi, pečenimi paprikami, krompirjevimi narastki, polenovko in lososom v vseh oblikah in pršutom. Če Slovenci mislimo, da imamo dober pršut- pojdite v Španijo. Tam boste videli, kaj je pravi jamon…


Prvi večer smo še malo postavali pred praznim pintxos barom, dokler je nista mimo nas za šank ucvrla dva Kitajca in zasedla najboljša stola za šankom. Sakerja! Mi smo se zagrebli za okensko polico. Na zunanji strani bara. V pol ure je bil nabito poln. Nihče ni iskal mize ali, bognedaj, stola. Vsi so stali, naročali čez glave šankistov in se nalivali z Txacolijem. Njihovim belim vinom, ki je po okusu podoben špricerju s cvizlom. Po mesni predjedi, v odličenm olivcu utopljenem paradižniku in pečenih paprikah, so nam skozi okno postregli kilskega fjorentinca. Lepo uležanega in namočenega z lastnimi sokovi. Pomazano s hrustljavo bageto in poplaknjeno z belim cvizlom.


Večer in meso smo utopili v manjših banjah gintonica, ki si ga Baski tudi lastijo za svojega.
Jutro nas je pozdravilo na terasi in dan se je lahko nadaljeval v Hondarribii, 20 km oddaljeni vasici, ki se po michelinovih vodičih važi z restavracijo Alameda.
Namesto vzvišenih natakarjev, nas je pričakala horda domačinov, ki so za šankom pikali predjedi in jih bogato zalivali s pivom. Še dobro, da nismo pretiravali z eleganco. Dobra hrana je namenjena uživanju in ne zategovanju z lastno kravato.

Nedeljo smo začeli tako kot se spodobi. Z marianitom v Fuego Negro. Marianito je mini koktejl, ki te po enem kozarčku zacopra v hihitajočo marelo, ki se ne neha smejati niti takrat, ko ji s pomado namazani natakar v sosednji Kokotxi postreže prvo predjed… Čeprav je Kokotxa veliko bolj popularna od Alamede, je Alameda prijaznejša izbira. Imajo veliko teraso, nižje cene, vino je vključeno v ceno menuja. In hrana je za odtenek boljša.

Zapomnite si – v ponedeljek je vse zaprto.
Potihoma sem držala pesti, da bo odprt vsaj muzej posvečen Balenciagi, kjer bi samo  zame naredili 99% razprodajo in bi lahko pokupila vse njegove torbice. Figo. Kjuzo. Vsaj do poldneva so zaprte tudi bageterije, zajtrkovalnice, kafeterije. Ulice se prav počasi prebujajo in poskakovanje po peščenih plažah je edini pravi začetek dneva.

V resnici še nikoli nisem boljše jedla.
In slabše nakupovala.
Sem pa v resnici pojdela kak par dobrih škornjev. In plašč. A ni strahu, da bi me zeblo.
Dodatne kile me bodo še dolgo toplo grele…

Na potovanju sem testirala telefon Samsung Alpha.
Simpl ko pasulj in fotke so top šit. Veliko boljše kot z mojim starim iPhonom4. Če radi fotografirate in kupujete nov telefon – priporočam.

 

Kategorije:ŠTIKLE & RUKZOKTags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 comment

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: