Riba fiš, miza tiš


Pred dnevi sva celo frdamano uro stala v koloni sredi avtoceste.
Po celodnevenem smučanju na minus deset in štirih urah vožnje.
Lačna. Tečna. In lulat me je.

Dve domači gostilni ob cesti sta bili zaprti, zato nama ni preostalo kaj drugega, kot da se ustaviva v eni izmed fensišmensi ljubljanskih gostilni.

Iz gostilnice je v nekaj letih nastalo mesetece v malem. Samo še privat bencinska črpalka in trafika jim manjkata.
No, kmalu sem ugotovila, da jim manjka veliko več.

Na vratih naju natakar ošine s pogledom in nalaja, da so vse mize polne in bo treba počakat.
Valjda, stari, ni problema. Kaj pa če bi bil za odtenek prijaznejši in ponudil 2 stola za mizo, ki je sicer bila rezervirana in naju vprašal, če bi kaj spila. Nimamo vsi te sreče, da bi cele dneve hodili mimo šanka.
Kot dva polita cucka sva stala ob solatnem baru in se umikala ljudem v fino pletenih puloverjih, ki so si čez koruzo polivali tatarsko omako in jo z rdečo peso barvali na roza.

Končno je s prta frcnil tistih nekaj drobtin, ki so odstale od najinih predhodnikov in pobral naročilo. Prav navdušena sem bila nad njegovo očarljivostjo in multitaskingom, ki ga od moškega ponavadi ne pričakuješ. Gledal mi je čez ramo, s praznim pogledom kruzal po gostilni in si istočasno kracal naročilo v blokec. Samo čakala sem kdaj si bo en prst vtaknil v nos in roko za hlače, ker se je počutil tako zelo domačega.

K sosednji mizi so prisedli štirje gospodje.

Vsi z očali brez okvirjev, ki ti dajo vedeti, da so mojstri finomehanike. Zaguljeni švicarski bančniki, ki jih ne nasmeje niti bernardinec s striptizeto okrog vratu.
Po uvodnem in popolnoma slučajnem prisluškovanju sem ugotovila, da je gostitelj Slovenec, ostali trije pa nemško govoreči poslovni partenrji. On nemško ne zna. Na srečo je bile eden izmed njih dvojezičen in je prevajal iz angleščine v nemščino. A na svoje veliko grozo ni imel veliko dela, ker je tudi slovenski gostitelj obvladal samo par angleških fraz. Upam, da je naslednji dan brcnil tistega, ki ga je prislil v to grozljivo večerjo. Katere grozljivost se je samo nadgrajevala.
K temu je izdatno pripomogel natakar, ki je z že poznano eleganco in nonšalanco pristopil k mizi.

Z napol zaprtimi očmi je glasno zdrdral, da imajo na zalogi še brancina za 3 osebe, kovača in morsko žabo.
Gospod slovenski gostitelj se mu je vljudno zahvalil in ga poprosil, da naročilo pove tudi v nemščini. Po pogajanjih in pogrešanju menija v nemščini, so se dogovorili za natakarjevo ponovitev v angleščini.

In je začel: “ Jez, vi hev, fiš. Vi hev fiš brancin, fiš kovač end fiš frog.”
Gospodje za mizo so buljili v njega, jaz pa sem od sramote lezla pod mizo. Še dobro, da sem imela tako velika ušesa, da sem se zataknila med klop in stol najboližjega soseda, ki se je takoj odločil za zrezek.
Ostali trije so se mencajoče odločili za fiš brancin.
Natakar se je celo ponudil, da jim ga prinese pokazat. Skoraj so skočili do stropa, ko jim je pod nosi pomahal z morsko žabo. To je edina riba, ki jo še imajo.
“For tri pipls!” je ponosno dodal.

Jaz sem basala svojo pico vase in v mislih ubijala tajnico, ki je rezervirala mizo za najbolj zdolgočasne modele, ki imajo kompulzivno motnjo čiščenja očal v to usrano gostilno.
Za eno mizo sedi ena čudna gospa z od sonca ožganim ksihtom in mastnimi lasmi, na drugi strani pa gospodje v čevljih več vrednih od njenega avta.
Fantje na moji desni so se predali in naročili  riba fiš. Po skromni debati in mučnih tišinah, med katerimi sta se dva na pamet učila jedilni list, tretji slovenščino z letaka s ponudbo dneva, četrti pa je štel dlake na svojih prstih, so se jim jeziki lepili na nebo.

Katero belo vino pa imajo? Natakar veselo pove, da imejo tudi svit vajn. Ko so vsi začeli divje odkimavati, jim je ponudil malvazijo, ki jo imajo ravno v akciji.
A mladenič, ki se je na pamet naučil letak s posebno ponudbo, in mu hudobija ni dala miru, je vljudno povpršal, kakšno vino ima domačija Belica.
Pokasiral je odličen odgovor: “ Dis is vajt vajn. Ju nov, “bel “mins vajt.”

Takrat sem imela dovolj.
Prosila sem za račun.
Natakar se sredi gostilne spomne in mi zakliče:” Keš ali kartica?”
Iz denarnic potegnem kartico in mu pomaham z njo.
A se ne da:” Kiro pa mate?”
In se cela gostilna obrne proti meni.
Med njimi tudi fina gospa z mini klobukom, ki je s prijatelji čebljala po francosko.
Mi je bilo kar malo žal, ker sva odhajala.
Res me je zanimala natakarjeva francoščina.

 

 

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , ,

2 comments

  1. Ko enkrat postanejo verige, je konec. McDonald’s ima vsaj standarde, mini verige pač ne. In na kurec mi grejo restavracije, kjer lahko ješ pico, pečenico, fiš frog ali karkoli drugega.

  2. Sicer sramota za naše gostince, drugače pa super zgodba, sem se ful nasmejala🙂

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: