Nepal pred 6 leti…

By urskaula28 aprila, 2015 ( 4 )

Nepal ne sodi ravno med države o katerih bi se v časopisu vsak dan pisalo, da so na obali zgradili nove otoke v obliki palme, niti ga ne oglašujejo kot raj za surfarje. Še sreča…

Ker Nepal resnično je rajski.

Za vse ljubitelje Suzukijev Marutijev! Po tako ozki cesti, da je pri nas niti za sprehajališče ne bi označili, pri njih teče štriripasovni promet. Kaotično stanje! Trobljenje, piskanje, skovikanje, žvižganje. Izumili so vse možne načine kurjenja ušes. Med njimi poganjajo pedala rikšarji, prodajalci sadja s polnimi košarami na kolesih in kakšen star stric, ki zapre cel promet, ker se je odločil v največji prometni konici na kolesu odpeljati 10 metrske žlebove proti domu. Sredi ceste se je zagozdil in povzročil največji prometni zamašek v Aziji.
Glavno mesto Nepala je Katmandu, ki je zame eno najbolj romantičnih mest na svetu. Sestavljeno je iz treh večjih mest. Katmanduja, Baktapurja in Patana.

Predvsem Patan in Baktapur dihata s škrgami iz 18.stoletja. Po ulicah veje vonj kadil, svetijo se pisani sariji, v mini trgovinicah prodajajo vse od steklenih zapestnic do šamponov za svilnate temne lase. Vsako ulico so okupirali obrtniki in prodajalci določenih proizvodov. V eni ulici so samo brivci. V drugi prodajajo samo bicikle. V tretji popravljajo samo tranzistorje. Vhodi v prodajalne in v stanovanja so smešno nizki. Očitno imajo Nepalci skupne prednike s Pigmejci. In na lastne oči sem videla kako se lahko en postaven Evropejec suvereno zabije v podboj vrat in obsedi na pragu s celim ozvezdjem na vrtiljaku okrog glave.
V prodajalnah ponujajo predvsem pašmine in šale, ki so izdelani iz najbolj kvalitetne volne ovac, ki se pasejo pod vrhovi mnogotisočakov po celem Nepalu. Najdražje in najbolj cenjene so pašmine iz kašmirja. Spletene so iz dlake, ki raste samo po bradi in vratu ovce. Temu primerne so tudi cene. Da stegneš jezik do brade…

Najlepši in najbolj odbit je pa Baktapur. Mestece v katerem so templji tudi iz 12. stoletja. In s temi templji lokalci še danes živijo. Niso jih zavili v celofan, obdali z rdečimi vrvmi, pred njih postavili detektorje kovin. Edina stvar, ki so jo postavili, je restavracija v eni izmed starih palač, kjer lahko popapaš ene rezance z zelenjavo in spiješ pivo Everest! Tam lahko sediš ure in ure in gledaš kako se zgodovina kotali mimo tebe. Mulci s palico vrtijo kolo, s fračami streljajo podgane, mame jih vlačijo za ušesa, punčke v šolskih uniformah tekajo po trgu, dedki pa sedijo na enem gumijastem »šlapnu« in berejo dnevni časopis. Novice so vroče…
Odkar so oblast prevzeli Maoisti in kralja nagnali daleč v nepalske hribe, se dogaja marsikaj. Newarci, največja narodna skupnost v Nepalu, so hindujci in komunistična vlada jim prepoveduje določene verske rituale. V začetku oktobra se je začel njihov največji praznik Dassain.

Takrat darujejo živali edini živeči boginji Kumari, ki živi v stari palači v Patanu. Kumari je deklica, ki jo izmed mnogih predlaganih izberejo temu posvečeni duhovniki. Letos so bili v Patanu množični protesti, ker so ostali brez Kumari! In to tik pred Dassainom! In niso mogli darovati živali, ker niso imeli komu!
Prejšnja Kumari je namreč dobila junija prvo menstruacijo in tako izgubila status boginje. Predsednik Nepala je bil na potovanju v Ameriki in ni dal blagoslova za posvetitev nove Kumari, 4 letne deklice, ki do svoje prve menstruacije ne bo smela iz palače, videla ne bo svoje družine in ne bo smela stopiti na tla. Kamorkoli bo šla, jo bodo peljali v kočiji. Ko pa bo dobila prvo mesečno perilo, jo bodo odpeljali iz palače, postala bo navadna državljanka, a za vedno bo ostala devica, kajti s Kumari ne bo upal spati noben moški.

A potepanje po Nepalu predvsem pomeni potepanje po hribih. In rečnih dolinah. Sopenje čez prelaze. Kopanje pod slapovi. Umikanje pred karavanami oslov. Tekanje za kozami po brezpotjih. Preklinjanje pijavk, ki so se ti zažrle v nogo medtem, ko si po močvirju plesala ples Dobre vile.
Treking po Nepalu je kot en dolg sestanek sam s sabo.
Klepet s hudičkom, ki ti že predolgo ždi na rami. Obračun z zoprnimi spomini na dogodke, ki so te spremenili v tečnobo, ki je v bistvu ne maraš. Je premagovanje narave in premagovanje sebe. Na kupčke zlagaš kamne, ki predstavljajo vso bolečino, ki jo nosiš s sabo. Kamni naj ostanejo tam in veter naj ponese tvojo bolečino pod vrhove Everesta.
Tako pravijo šerpe. In tako pravijo romarji, ki počasi premagujejo svojo pot.
Če pa oni tako pravijo, bo pa že držalo.