Pri tridesetih verjameš, da boš do štiridesetega obvladala jogo, imela avionsko kartico polno potovalnih milj, izpiljen okus za moške, ločila Maneta od Moneta, cviček od bordojca, imela svoj parkirni prostor pred firmo in stanovanje z oknom v kopalnici.
Pri tridesetih moraš stestirati vse moške po vseh nebesnih znamenjih. Vesela si, če najdeš cimro s katero si delita stanovanje. Cimro, ki plačuje svoj del stroškov, redno odnaša prazne steklenice in si ne sposoja tvojih čevljev.
A z leti ne uplahnejo samo prsi in sanje o popolni štiridesetici, pade tudi nivo tolerance. Danes si težko predstavljam, da bi si kopalnico in kuhinjo delila s še eno punco in njenim tipom, ki bi v gatah hodil po najinem stanovanju, pil mojo cedevito in puščal dvignjeno dilo na našem stranišču.
Dvignjena dila se samski ženski pri 40 skoraj ne more več zgoditi.
Predvsem zato, ker se je v zadnjih 10 letih letih naveličala moških po vseh nebesnih znamenjih. Vdovcev, ločencev, prešuštnikov, vaških goničev in očetov samohranilcev. Predsem slednji so v zadnjem času zelo na udaru.
Ženska, ki se zaljubi v moškega z otroki, postane del širše družine in njeno življenje naenkrat dobi smisel. Ker v resnici zlobne mačehe ne obstajajo. Nadomestile so jih simpatične in lepe punce, ki otrokom zvečer pustijo jesti nutelo na žlico.
A včasih se zatakne. Ko oče smaohranilec noče imeti novih otrok z lepo mačeho svojih otrok. Ker je prestar. Končno lahko spet potuje, nima pobruhanega avta in nihče več ne liže kljuke v trgovini.
Kultura otrok pri naših letih je vedno bolj zanimiva.
Tiste, ki jih nimamo, se takoj nehamo družiti s tistimi, ki nehajo žurati in postanejo mlade mamice. Prepričane smo, da se mamice pogovarjajo samo o papicah, bodijih in vseh odtenkih rjave. Da za njih ne obstaja svet izven sveta plazenja, selfijev in vozičkarskih sprehodov. Včasih se mi zdi, da jih izoliramo kot gobavke, ki se morajo potem zdolgočaseno družiti z drugimi gobavkami na vozičkarskih stadionih okrog majhnih in malo večjih jezer.
Najbrž se mamicam smilimo vse ostale, ki še zmeraj iščemo veselje na napačnih koncih.
Na visoki strani pete.
Spontanih izletih v majhnem avtu.
Sramotnem jutranjem opotekanju proti domu.
Karaokah do jutra.
Smilimo se lahko tudi same sebi.
Ker tega pri štiridesetih ne počne nihče več. Še Erazma je minilo.
Z leti postajamo karikature same sebe, zato je čas, da se začnemo imeti rade. Malo pavze med spletnimi randiji si pa res lahko vzamemo in gremo kdaj na morje skupaj z mamo.
Najbrž si tudi ona želi iti na morje s svojimi otroci, ki jim ni treba več brisati riti, ki ne ližejo več kljuke v trgovini in si lahko sami kupijo svoje veliko, mrzlo pivo.
Ta moja kolumna je bila objavljena v reviji Fatalna. Kmalu prihaja nova…
MOJ B®LOG 
Komentiraj!