Krava po imenu Hamburger


Kuharske knjige, novi bistroji, gurmanska potovanja, 24-urni recepti, japonski noži in bio sezonsko lokalno – to so ključni momenti okrog katerih se vrti življenje.  Kaj vrti, gurmanjenje je luč in bistvo življenja vseh tistih, ki si lažemo, da smo del trenda in se želimo na pasjih procesijah vključevati v debate o zmasiranih kravah.
Jaz načeloma še zmeraj preziram hamburgerje, ker se mi ne zdi neka blazna znanost na kupček mletega mesa zložit paradajz in eno feto sira. Meni jih je oče doma pekel že za 8. rojstni dan. Namesto pleskavice je not naložil čevapčiče, čez je polil mešanico iz pol kečapa in pol majoneze in mami ni padlo na konec pameti, da bi poleg marelične in jagodne, kuhala še čebulno marmelado.
Zato nisem pravi naslov za pametovnaje v katerem ljubljanskem štacjonu, fensi oštariji, kjer kelnarji prezirajo obiskovalke v doma štrikani kapi ali v bistroju, kjer malo pivo stane več kot paket piva v štacuni za vogalom, imajo najboljše hamburgerje.
Mene bolj zadane pomfri.
Sem pač Korošica, ki je zrastla ob gajbi krompirja.
In z lačno Korošico res ni dobro češenj zobat.

Zadnjič sem šla na otvoritev novega bistroja na najprometnejšem vogalu v mestu.
Ko sem se na vhodu s torbico zataknila za pelc iz dolgodlakega sibirskega pudla, sem se zasekirala, da sem se grebla za vabilo na napačno otvoritev. Potolažila me je modra glava, ki je za šankom delala intervju za televizijo. Ok, še zmeraj imam nos za najbolj vroče lokacije v mestu. Čeprav je bilo zunaj mrzlo kot pes, sem s kozarcem vina rinila ven mimo gospe v pudlu, dokler me ni varnostnik s kozarcem vred poslal nazaj noter.
Sicer sem se hotela z njim spustit v filozofsko debato o smotrnosti tega pravila, a očitno je navajen takih tečnih bab in si je raje na sosednjem štantu sposodil plastičen kozarček za kuhanca, prelil vino in mi vljudno zaželel prijetn večer.
Jebenti.
On prijazen, moja lakota pa vedno bolj bolj tečna.
Očitno je bilo res boljše, da so mi iz rok vzeli steklovino, ki bi kmalu lahko postala smrtonosno orožje.
Glede na to, da se je pol Ljubljane cel četrtek šparalo za naskok na Kim Kardashian med ljubljanskimi hamburgerji, ni bilo šanse, da se prigrebem do svoje porcije.
Zato sem se čez dva dni odpravila v samoplačniško akcijo.

Kaj naj vam rečem.
Hamburger je bil z mesom.
Pomfri pa s krompirjem. Moj s parmezanom, njegov s tartufi.


Bilo je sončno sobotno popoldne v prijetni družbi.
Dokler nismo dobili računa.
Bilo je preveč, da bi plačala z MasterCardovo brezstično kartico brez tipkanja PIN številke. Brez PINa lahko namreč plačaš do 15€. Kar je edino pametno. Če ti jo že kdo mazne, ti vsaj ne more skurit limita v enem šusu.

Za malico na vogalu, bi jo morala potegnili tri in polkrat. Od tega vsaj dvakrat samo za pivo. Pili smo ga trije.

Če smo pa že pri limitu – moja mama vedno znova poudarja, da so mi ga pozabili narediti.
V prihodnjih dneh odpirajo 2 novi gurmanski postaji.
Prva je Altroke v stari Ljubljani in bo ponujala istrske specialitete na baskovski način.
Druga pa…

Vam povem, kako je bilo.
Ziher bo ful dobrih vil, Jožkotov in kak ježušček.
Upam samo, da ne bom spet tečna ko Marija…

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 comment

  1. Mastercard je plačal, pivo je očitno tud pasalo, mene pa skrbi, da se ni kaj zgodlo pelcu iz dolgodlakega sibirskega pudla?
    Lajkam 🙂

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: