Umetni nohti in plešasti psi


Ta kolumna je bila napisana za revijo Fatalna. Včeraj sem oddala novo, zato vam objavljam tole.

Pred leti, ko sem še delala kot stevardesa, sem imela eno veliko skrb manj. Nikoli nisem stala pred polno omaro in tulila, da nimam kaj obleči. Imela sem svojo impregnirano uniformo, da sta polita kava in čaj enostavno stekla z nje. Dve službeni torbi, seksi salonarje, dolg čop in nasmeh do ušes. Vsak dan je bil dogodivščina zase, pa ne samo zato, ker smo pod stoli iskale zgornjo protezo, ki je stricu med smrčanjem padla iz ust. Plačo sem porabila samo za fine cunjice in fine plesne čeveljce, ki so bili dobri samo za v posteljo.
Danes sem vsako jutro na robu živčnega zloma. Če bi moje sodelavke hodile v službo v pepita kostimih, bi v bluzicah in spodobno dolgih krilih hodila v službo tudi jaz. Ker pa imajo mrhe domišljijo, jo moram imeti tudi jaz. A vseeno se držimo določenih parametrov.

Izogibamo se tigrastim vzorcem. Tigri, leopardi, hijene, žirafe in drugi avtohtoni prebivalci prerij, so šli v penzijo skupaj z Lepo Breno.
Ne nosimo mini kril, ker skoraj nobena nima nog iz vratu, tiste, ki pa jih imajo, hočejo živeti vsaj še kako leto. Favšija je še vedno največje zlo slovenskih žena. Takoj za slabim okusom in bitko z leti.

Med ohranjanjem mladostnega videza in kamuflažo staranja je ogromna razlika. Mladostnost držijo pokonci mladostne prijateljice, ki se še vedno smejejo iz srca. Jaz sem prepričana, da je eliksir moje mladostnosti kozarec spodobnega vina. Začnem se hihitati, veliko govorim in sem na splošno krasna družba. Vsaj sama sebi. Kajti, kot se dviga količina botoksa, ki kamuflažarkam ravna gubice, se veča tudi velikost kozarca, ki me dvigne v dobro voljo…

Kamuflaža staranja je veliko bolj zahtevna stvar. In zahteva predvsem veliko denarja, časa in še več alkohola.
Tipične kamuflažarke pri svojih petdesetih letih hodijo na pošto v strganih kavbojkah z ritjo pri kolenih. Švedrajo z ugicami in mečejo pramenaste lase čez ramo. Ko gredo mimo tebe, ves čas nekaj žvenklja. Najprej sem mislila, da so to stare kosti, potem pa sem pogruntala, da žvenketajo njihov tingltangl, s katerim so ovešene. Prav poseben statusni simbol imajo pri njih plešasti psi. Najbrž zato, ker se v primerjavi z njimi tudi zjutraj počutijo lepe. Drugega razloga za posedovanje plešastega psa na splošno ne poznam…

Na žure hodijo v krdelih. In se jih vse ostale, ki nimamo geliranih nohtov in ne spimo v hladilnih skrinjah, iskreno bojimo. Njihov make up je popoln. Kompresijske najlonke jim dvigajo atribute in gazelasto korakajo proti VIP vhodu edine diskoteke v mestu.
A nekaj jih izdaja. Od čikov in šampanjca hripav glas.
Tega se ne da skriti.
Niti za, s kolagenom naphanimi ustnicami.

Zato jaz navijam za mladostnost.

Pa čeprav to pomeni, da se v pepita krilu in udobnih petkah vozimo s skirojem. Da gremo na potovanje brez visokih pet.
Da se včasih česa bojimo.
Da imamo svoje gorsko kolo in čelado, ki ni roza barve.
Da spimo v šotoru in vedno imamo v žepu strok česna.
Malo proti vampirkam z umetnimi nohti, malo pa tudi zato, da nas vedno znova spomni, od kod prihajamo in sklonimo svoje dvignjene nosove.
Nič od preproste prijaznosti nas ne dela bolj mladostnih.
Na srečo se je zaenkrat še ne da kupiti.
Zato vam za novo leto želim, da vas obdajajo prijazni ljudje. Ob njih boste vedno srečni.

 

 

 

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , ,

2 comments

  1. Res: Nič od preproste prijaznosti nas ne dela bolj mladostnih.!

  2. In pa glasen, iskren smeh.

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: