V Kamboži jedo pse, mar ne?


Pri bivših ljubeznih po letih iskrenega sovraštva večinoma ostanejo lepi spomini. Pri potovanjih pa je ponavadi ravno obratno. Najbolj si zapomnimo tiste trenutke, ko je šlo vse vragu v rit.
Ko nas je bilo strah kot bike.
Kar z leti postaja vedno hujše.
Jaz imam vedno večjo težavo z morjem Ne maram čolnov in ladij, kar zna biti v Aziji še kar zanimivo. Predvsem zato, ker imajo Azijci svoj merski sistem in je za njih “big boat” vse, kar je večje od voka.
Zame je “big boat” ladja, ki je velika vsaj toliko kot Titanik. Zato trpim kot Kristus na križu, ko so pred mano obiski bližnjih otokov. Eno noč pred tem ne spim, v glavi premlevam vse najbolj črne scenarije, ponavljam navodila, kaj narediti, če te napade veliki beli morski pes. Vedno znova jih mešam z napadom medveda in ne vem, ali naj se delam mrtvo in lebdim ali živo in maham kot nora. Je pa vsaj jasno, da ne morem splezati na drevo.
Nimam pa težav samo z morjem. Imam jih tudi z večjimi rekami in globjimi potoki. V rekah so krokodili, v potokih pa kače. Ampak tu je vsaj obala blizu in bodo slej ko prej našli moje posmrtne ostanke. Kar mi blazno pomaga.

Tolažim se z mislijo, da ima vsak svoje strahove. Bivša tašča je podrla rekord v teku po Kambodži, ko je živega pajka na srajci domačinke zamenjala za originalno broško. Teleobjektiv je zapičila v dekolte prodajalke pajkov in srečala svojega boga, ko se je pajek premaknil. Pognala se je v divji tek in obnem glasno vreščala. Ustavili smo jo komaj malo pred tajsko mejo.

Kjer se je začela najina zadnja zgodba, ob kateri bodo moji mami lasje spet stali pokonci, njegova bo pa zmolila nešteto Zdravih Marij.

Siem Reap je malo kavbojsko mesto na zahodu Kambože, ki je samo nekaj kilometrov oddaljeno od enega izmed osmih čudes sveta, Angkor Wata. Sklopa čudovitih templjev, ki jemljejo dih.

V zadnjih desetih letih je iz skrivnostnega, z lijanami prepletenega džungelskega budističnega mesta, nastala turistična meka. Preplavljena je z all inclusive turisti, ki tja pašejo ravno toliko, kot Čehi v japonkah na Triglav. Kitajke z velikimi senčniki pozirajo v vseh možnih kombinacijah s svojo razširjeno družino, Korejke v visokih petah s frendicami vreščijo in plezajo na velike kamnite glave.

This slideshow requires JavaScript.

Nihče jim nič ne teži, saj tam puščajo celo bogastvo. Domačini svojo zemljo drago prodajajo  korporacijam, ki gradijo nove in nove hotelske komplekse. Tako se svet vrti in temu ne gre ubežati.

Kot ne gre ubežati barabam, ki te nategnejo, kjer se le da. A hudič je, ko te nategnejo takrat, ko na to nisi pripravljen.

Po nekaj dneh ogledovanja templjev, poležavanja v pred bazenom butičnega hotelčka, šopingiranje, kjer potekajo olimpijske igre v cenkanju, in nalivanju s koktejli za dolar in pol, sva se morala vrniti na Tajsko, od koder sva letela v Evropo. Kot se za prave popotnike spodobi, sva namesto aviona izbrala avtobusni prevoz.

Model v agenciji nama je obljubljal luksuzni avtobus z masažnimi sedeži in 7 ur udobne vožnje do Bangkoka. Čakal naju je avtobus, ki je pred 50 leti na Koroškem vozil rudarje iz Črne v Mežico.  Po 50 letih vožnje na Koroškem, je prevozil še celo svilnato pot do Kambodže in zdaj tam vozi turiste. Človek bi rekel, da je bil star in zrušen kot Angkor Wat.

Šofer nas je jezno nagnal na bus, stopil po gasu in smo leteli v nizkem helikopterskem letu po razdrapanih cestah. Vsak se je po svoje držal svojega sedeža in počasi smo tolnili v spanec. Po dveh urah je ustavil pred obcestno gostilno. Ura je bila 3 zjutraj, na plastičnih stolih so se majali lokalni brezzobi pijančki z rdečimi kapami na zgubanih lobanjah, on pa je izgnil in ga ni bilo nazaj. Pa smo čakali in čakali. Dokler se ni Slana načakal in šel gledat, če se mu slučajno ni kaj zgodilo, ko je šel revež na wc. Revežu se ni zgodilo nič drugega kot viseča mreža, v kateri je sladko smrčal. Na tapkanje s prstom se je odzval z glasnim renčanjem in vsemi zmerljivkami iz bruce leejevih filmov. Med glasnim smehom brezzobih vampirjev je naročil kavo in ni kazal niti najmanjšega interesa, da se še kdaj vrne na avtobus.

V tistem momentu sem se spomnila na wc in bolj, ko sem hotela potlačiti misel na sprehod na javni polnočni štrbunk, bolj se je mehur obešal proti petam. Jebemu!

Slana je rekel naj ne hodim, a nisem mogla več. Stekla sem na wc in hitro ven, a v tistem trenutku je šofer že kopal z gumami po pesku, Slana pa stal med vrati, da jih šofer ni mogel zapreti. Prekleta baraba zamerljiva je hotel odpeljati brez mene in se je usral šele takrat, ko mu je Slana zelo nazorno pokazal, da mu bo zobe potegnil skozi rit in poklical policijo.

A takrat se je mora šele začela.

Model je prižgal vse luči na busu, zbudil še tiste, ki jih še ni s svojim kamboškim vreščanje, navil klimo do konca, spleljal kot Fitipaldi in obenem glasno preklinjal. Če smo prej leteli v nizkem helikopterskem letu, je bil to konkord na svojem zadnjem letu.
Na kamboško mejo smo prišli 1 uro pred odprtjem le-te in prebirali grozilna navodila, kaj se bo zgodilo s tistim, ki ne bo imel pravilno izpoljnenega formularja za prehod meje. Nagnali ga bodo na konec vrste in spet bo moral čakati kot kreten!
Ura je bila 7 zjutraj, ko smo končno korakali proti tajski meji, kjer smo spet stali v vrsti in v živo spremljali, kaj se zgodi, če nimaš urejene vize za Tajsko. Lahko se spelješ čez mejo, torej naravnost tja, od koder si prišel. In če imaš še prav posebno srečo, te nazaj v Siem Reap pelje isti razjarjeni šofer, ki zdaj ni samo neprespan, ampak še noro lačen. No, to se nama ni zgodilo.

So nas pa vodiči nabasali v kombije in odpeljali naprej. Dober kilometer, kjer so nas spet zvlekli ven, stalčili v čakalnico in mirno zaspali na klopeh.

Bilo nas 14, ki smo se čukasto gledali. Na vprašanje, kdaj gremo naprej, je vodič odgovoril, da mogoče čez pol ure, mogoče čez uro, mogoče pa zvečer.

Slana je spet pihal skozi nos, Korejke so gledale v tla, Američan je spal s čelom naslonjenim na mizo, Francozinji sta kadili tretjo škatlo čikov, jaz pa sem že škilila od igranja pasjanse na telefonu, ko so nas končno spet naložili v kombi. Tja, kjer bi bilo najboljše sedeti, so naložili nahrbtnike, nas pa stačili na stole, kjer smo lahko dali noge samo še za vrat.

Do Bangkoka nas je čakalo 4 ure vožnje. Bomo preživeli. Ni panike.

Prišel je nov šofer, ki je na vsako vprašanje odgovarjal z jes, jes in nagonil ubogi kombi na avtocesto. Vsi smo spali kot crkjnene muhe, dokler ni začel kombi čudno ropotati. Ck, ck, ck, ck… Se ustavimo, šoferček spleza ven, gleda gume, brca v odbijač, gleda v izpušno cev, se dvakrat prikloni in gremo dalje. Bolj je ropotalo, bolj ga je žgal, dokler ni glasno urezalo in je obstal na odstavnem pasu. Vklopil je vse 4 smernike in po polževo nadaljeval. Peljali smo se mimo 3 vulkanizerjev, a se ni dal. Bil je predan cilju. Ob tej hitrosti bi prišli v Bangkok čez 3 dni. Zato je spet pospešil, šel na prehitevalni pas in se delal gluhega. Dokler se ni pokadilo izpod gum in smo vsi panično začeli vreščati. Ustavil je na prehitevalnem pasu noro polne avtoceste, kjer kamioni ne poznajo omejitev. Ne hitrostnih, ne nosilnostnih. In mi v malem kombiju. Še dobro, da se je iz njega kadilo in so že od daleč videli, da je pizdarija.

This slideshow requires JavaScript.

Hudič je bil samo v tem, da so se naša vrata odpirala na cesto in nismo mogli ven, če nismo hoteli, da koga nalima na vetrobransko steklo.
Nekako nam je ratalo splezati ven in zbežati na drugo stran ceste, medtem pa je šofer čepel ob gumi in ji resno grozil z malim rdeči gasilnim aparatom.
Še dobro, da je bila tam ena kurja mati s polnim hladilnikom mrzlega piva.
Čez 5 ur so popravili ležaj in lahko smo nadaljevali potovanje proti Bangkoku.

Takrat sem že vedela, da se ščegetavčku po korejsko reče fižolček in da te v Ameriki zlomljena roka stane 30.000 dolarjev. Francozinja mi je napisala recept za vietnamsko juho pho-bo in zmenili smo se, da gremo vsi skupaj smučat v Wyoming.
Dokler nismo prišli v Bangkok sredi prometnega zamšak in 2 uri stali na mestu. Na koncu sem ugotovila, da sta Korejki, ki sta sedeli ob šoferju, ubogega reveža nategnili, da je najprej njiju dve peljel čisto na drugo stran mesta in smo zato obtičali v gneči. Takrat je izbruhnil vsesplošni prepir, kričali smo eden čez drugega, se pošiljali v velik fižol in se na koncu poslovili z dvignjenimi sredinci.

Klinc, tako je, če je preveč držav predolgo na enem kupu.

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , ,

6 comments

  1. Urska Ula! Hat off! Brilliant style and excellent stories! Can’t wait for the next one!

    Respect!

  2. hvala bogu,da moja mati in tasca ne bereta facebuka,,,,glede na to,da sva še tu,,,,bova domov letela,,,,letalom,da ne bo pomote.Moj ni slana in se ne bi razpalu,,,

  3. tajska (kambodza) vs vietnam? katera zmaga?

  4. mene Vietnam (z izjemo nore kulinarike), ni najboj prepričal. Najboljše bi bilo vse . + Laos🙂

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: