Sovražim doma narejena darila.
Izjema so samo tisti ročni izdelki, ki jih lahko pojem ali popijem. Kar pride po zapravljivem novem letu zelo prav. Še danes zobam trde piškote in se nalivam z domačim jegrom. Vsakokrat, ko mu mažem pašteto na suh piškot, mu trobim zgodbico o lačnih otrocih v Afriki in si tako vedno znova pridobim nakupovalni alibi do naslednje plače.
Včasih je bil veliko bolj toleranten do mojih nakupovalnih izletov, a očitno z leti ne zbledi ljubezen, temveč tolerance do ženskih šopingov.
Ne pomaga niti noro znižana cena, ki jo s kulijem dopišem pred domačimi vrati, niti to, da vedno prinesem domov darilo tudi zanj.
Moške štrikane kape po novem padajo iz vseh omar in predalov. Človek bi mislil, da jih bo plešast moški vesel.
On pa vedno znova govori o tretjem pokojninskem stebru, varčevalnem računu, vezanih vlogah in delnicah, mene pa še zmeraj zanima samo zlato.
Tu vedno pridejo prav vsi večji prazniki. Osebni. Cerkveni. Lahko tudi državni.
Vsak praznik je super dan za darila!
Če za dan mrtvih kupimo najlepše ikebana za naše ljube pokojne, bi bilo prav, da istočasno častimo tudi življenje. To sicer ne pomeni, da bi tudi sama imela na kavni mizici eno ikebano iz oranžnih gerber, bi pa za začetek imela kavno mizico.
Vedno znova me razočara Božiček, ker vedno znova naivno stavim nanj.
Že nekje od poznega avgusta se slinim pred izložbami s kosmatimi škornji. Glasno se zaklinjam, da letos si jih bom pa kupila. Ko že skoraj potočim solzo, me sočutno potolaži, da letos jih bo Božiček pa res prinesel.
Cel december prva vstajam, se v kopalnem plašču tihotapim po bloku in preverjam poštni nabiralnik, če je poštar že pustil kako obvestilo o čakajočem paketu. Nič.
Proti koncu leta začnem zategovati vrv okrog njegovega vratu.
Odkrito izsiljujem.
Ga vlečem s sabo v trgovino, da mu dokažem, da moje noge v ovčjih snežkih ne izgledajo kot bukovi hlodi. Pa mi prodajalec odgovori, da v moji številki nimajo nobeniih več! Po rdečici na obrazu in krasni frizuri ga imam na sumu, da je bil hinavsko podkupljen s telefonsko številko našega najlepšega prijatelja.
Maščevanje je sladko. Kupim si s krznom podložene mokasine. Dve stvari v enem, ki ju sovraži.
Bo vedel za drugič.
Iskreno upam, da ga bo izučilo.
In mi za valentinovo ne bo kupil domače varilnice piva.
Ali pa pečice za dimljenje domačih klobas. Ker jaz ne bom rezala špeha, prala črev in ne bom delala domačih klobas.
Bog ne daj, da mi kupi enemon, kot se je to zgodilo moji znanki.
Niti ne rabim tekočine za odmrzovanje stekel, kot se je zgodilo drugi.
Če mi kupi sesalec, ga pustim.
Včasih je bilo praktično, ker smo si lahko kupovali CD-je. Danes jih skoraj nimamo več kam vtakniti. Lahko jih imamo samo še za podstavke za kavno mizico, ki je itak nimam.
Zato je zlato za moške še vedno najbolj varno darilo in skoraj ne morete zafrkniti. A tukaj ne velja isto pravilo kot pri spodnjem perilu. Punci morate namreč vedno kupiti eno številko manjše perilo, kot ga v resnici ima Tako bo navdušena nad vami, da jo vidite vitkejšo, kot v resnici je.
Jaz sem svoj prstan za valentinovo že dobila. Na riževi barki, ki je po rečnem rokavu, obdanem s palmami, plula v indijski sončni zahod. Ampak glede na to, da še vedno ne praznujem dneva žena, bi bil najbrž že čas, da dobim novega… Pa čeprav za dan žena. Saj praznik ni pomemben, važno je darilo. Mar ne?
* Znanka se je z Enemonom poročila in imata dva otroka.
** Znanka s tekočino za odmrzovanje stekel mu je za rojstni dan kupila dve številki prevelike spodnje hlače. Dragi, nisi tako velik kot si misliš….
***Ta kolumna je bila prejšnji mesec objavljena v reviji Fatalna.
MOJ B®LOG 
Komentiraj!