Poletje zmeraj pride 5 kilogramov prehitro


Moja zdrava mera je zelo raztegljive velikosti.
Pri cunjah in čevljih je premosorazmerna z limitom na kartici.
Pri enotah alkohola in cigaretov je odvisna od dneva v tednu.

Vsako nedeljo jo skrčim na ničlo in tako zdravo začnem teden.
V ponedeljek pogumno vstopim v novo ero v življenju z zelenimi napitki in oranžnimi vitamini. V torek še mlatim zelje, ohrovt in kurkumo, v sredo pa že sanjam pohano kuro in kozarec mrzlega piva. V četrtku ujamem priporočeno dnevno dozo grehov in v soboto ponoči končam na bureku.

Vsak ponedeljek začnem jovo na novo.
Če se slučajno vmes zgodi, da spoznam guruja zdravega življenja, počepov, prepotenih kilometrov, vojno napovedjo ogljikovim hidratom in v rdečem vinu hinavsko skritih kalorijam, potem me zna držati vsaj kak mesec. Takrat sva s tehtnico počasi že prijateljici in komaj čakam na poletje. Ki pa vedno pride vsaj 5 kilogramov prehitro.

Včasih se tolažim, da se gospe v mojih letih ne spodobi kazati golega trebuščka in je uhan v popku že zdavnaj iz mode, a potem me fotografije sto let starih manekenk na instagramu ujamejo na laži, sampomilovanju in novih telovadnih revolucijah.

Iz zgoraj napisanega bi človek sklepal, da se moje življenje vrti predvsem okrog mene. In na žalost ti krogi postajajo iz leta v leto daljši…

Kot postaja vedno daljši seznam mojih dobaviteljev domačih izdelkov.
V službi smo postale že prave mojstrice v preprodajaju domačih piščancev, dalmatinskega olivnega olja, istrskih divljih špargljev, limon z Lošinja, rženega kruha s koroških hribov, domačih jajc od njegove mame in orehov z domačega vrta. Do tukaj je vse lepo in prav. Ko pa začnem domov vlačiti inkovske jagode, kamutove testenine, chia semena, črn sezam, mleta lanena semena, eko sodo bikarbono, organski kakav in vinski kamen, takrat se pa malo vprašam po zdravju. A ravno zaradi zdravja pijem razne goste zvarke, ki naj bi nevtralizirali vse moje nezdrave razvade. V spirulini utapljam stres. S chia semeni gladim pomanjkanje časa za poležavanje s šund knjigo v rokah. Vinski kamen je edina prava protiutež pomanjkanju sobotnega zabušavanja med pernicami. Da ne govorim o črnemu sezamu, ki bo nadomestil vse sončne vzhode, ki jih nisem dočakala na vrhu Šmarne gore.

Pravzaprav smo postali pravi mojstri v nabijanju slabe vesti samemu sebi. Ženemo in ženemo se za zdravim življenjem, vmes pa pozabljamo na iskreno srečo.
Tisto srečo, ki ždi na dnu kozarcev, ki jih prazniš v družbi najboljših prijateljic. Srečo, ki se sonči na plaži in ne počne popolnoma nič. Ne teče, ne plava in ne dela joge. Kot crknjena krava moli vse štiri od sebe in se veseli plesa pod zvezdami.

Da ne bo pomote, zagovarjam zdravo mero vsega.
Žura, teka, kurkume in vina.
A kar je preveč, je pa preveč.

Danes sem se sama podala v lov za tisto malo darilo, ki me bo jutri zjutraj zvabilo iz postelje in se bom sama sebi jutri zdela lepa ko šus.
Gospa v drogeriji je videla moj pohlepni pogled in mi pod nos porinila vrhunsko maskaro. Maskaro, po kateri bodo moje trepalnice kot božje metle, oči bodo jasne, um bo z vsakim pomežikom dobil nov zagon energije in pametne ideje bom nizala kot bisere na koraldo.

Ščetka je bila krasna, dizajn tak, da bi jo nosila v naprsnem žepu, a mene je zanimalo, če njena trikratna cena upraviči nakup. Peptidi. Peptidi in naravne sestavine! Seveda, kaka trapa sem! Zato bom kupila trikrat dražjo maskaro od ostalih, saj želim vlagati v svoje trepalnice! To je naložba v prihodnost!
Komaj sem se zadrževala, da nisem planila v glasen smeh. A vi mene farbate?
Isto se mi je zgodilo pri kremah za roke. “Ja, guspa, “mi je rekla, “so pa ja naravne sestavine!” Zgodba se je nadaljevala pri kremah za obraz. “ V njej je ujeto celo nekaj narave!”, mi je očitala, ko so se mi ob pogledu na ceno zasolzile oči.

Kar predstavljala sem si gospo v belem laboratorijskem plašču, kako v visokih gojzerjih skače po hribih in v odprt kozarce za vlaganje lovi gorski zrak.

A ste vsi popolnoma zblazneli?
Saj je ne bom mazala na kruh!
Seveda bom negovala svojo kožo, je edina, ki jo imam.
A ne me vleči za nos!
Veliko se smejem in včasih veliko jočem.
Znam se veseliti in znam pobesneti.
Zato imam gubo na čelu in veliko malih okrog oči.
Ker živim življenje.
In nimam nič proti, če se to vidi.
V zdravih mejah normale, seveda…

  • Ta kolumna je bila objavljena v reviji Fatalna. Pravkar sem oddala novo, zato vam objavljam to, ki je objavljena v aktualni številki.

 

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 comment

  1. “Kar predstavljala sem si gospo v belem laboratorijskem plašču, kako v visokih gojzerjih skače po hribih in v odprt kozarce za vlaganje lovi gorski zrak.”

    tile dve sta verjetno dobaviteljici: https://www.youtube.com/watch?v=dra4R8lfb6c

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: