Monopoli trip


Trenutno sedim na najlepšem možnem placu. Ki ni moj. Kar ni nujno slabo, ker bi potem morala vsako jutro zalivat drevje po parceli, vsaj enkrat na teden čohat mah z bazena, poslušat tečne turistke, ker ne delamo frišnih smutijev, ker fige še niso zrele, in ker so jih požrli komarji.

Je pa lepo. In več kot zasluženo. Po več kot 2.000km sva končno prispela na plažo. Kot je v navadi Slovencem, nič ne pride po bližnjici. Nam duša ne da, da bi se preprosto vsedli na avion, parkirali na plažo in šteli prazne flaše pira pri nogah. O, ne!

Po napornem preteklem letu, polnemu vzponov in smukov navzdol, sva dočakala počitnice. Že od zimske Tajske in naporne Kambodže naprej sva planirala poletni dopust v Grčiji. Vse sva na približno naštudirala, dokler se nisva v enem trenutku sprijaznila z dejstvom, da bekpekala pri 35 stopinjah pač ne bova več. Trajekt te izpljune na pomolu, potem pa nahrbtnik na ramena, hladilno skrinjo v roke, marelo pod pazduho in ležalki pod drugo. Ne. Ne da se nama. V hotelu pa tudi ne bova in se na Mikonosu grebla za vogal modrega polkna na fotografiji. Ni šans.

Zato sva zakurbala avto, vanj nabasala pol stanovanja, na obešalnike obesila fine cunjice in cipelice, kajti pred nama je bil trip proti soncu. Mama mi je morala v kleti poiskati stari mopoli, da sem obudila spomine na vse hotele, ki sem jih včasih gradila po Jugoslaviji in na vsa jezera, kjer sem imela postavljene hiše. Zato je bila najina prva destinacija Beograd. Malo zaradi monopolija, malo bolj zaradi prijateljice, ki živi tam, malo pa tudi zaradi čevljev. Čevljev beograjske oblikovalke Ive Ljubinković, zaradi katerih sva na meji s Srbijo stala več kot 2 uri. Nepregledne kolone gastarbajtarjev so se vlekle od hrvaške do srbske meje. Kjer se je kaos v resnici šele začel. Najprej sva spustila pred sebe eno revko v avtu brez klime in si prepevala komad Esada Babačiča, “Usro se I platio”, potem prosila dva Bosanca, pardon, Bošnjaka, da naju spustita v svojo kolono in sta nama gladko stisnila sredinca. Sakerja! Na koncu je polovica folka tiščala avte na razbeljeni vročini, ker so jim stare limuzine kuhale kot piskri v študentski menzi.

Nisem jugonostalgik. In nikoli nisem čutila želje po spoznavanju naših bivših bratskih republik. A Beograd me je takoj začaral. Predvsem sva postala velika frenda po dveh dunjah na Skadarljiji. Kelnarji se niso izneverili svojemu slovesu: s kamenim licem so stepali stokrat prežvečene šale in niso skoparili s komplimenti na račun najinih zmatranih frisov. A njihovo preverjeno preziranje gostov še zmeraj šišajo muzičari. Svoje tamburice so tiščali pod nos vsakemu gostu, zraven strašno žalostno vekali in še bolj strašno hitro žgali po strunah. Vsi gostje v lokalu so se delali, da imajo vklopljeno storitev EU Srbija in so noro nujno tipkali po telefonih. Vsi, razen Milana. Bolj sem jaz lezla pod mizo, se izogibala nataknjenemu očesu tamburaša, bolj je on navdušeno ploskal in imel na koncu še glasbeno željo! Samo čakala sem, kdaj jim bo prilepil 100 EUR in nama zrihtal male temne sence, ki bi naju zasledovale naslednja 2 dni po Beogradu. Takrat mi je bilo jasno, da moj frajer ne nese več kot dve šljivi. Vse dokler nisem poskusila sama vstati in sem morala pošteno naciljati po sredini ceste proti domu.

Nujno sva rabila počitek, kajti zvečer naju je čakal razburljiv večer u gradu. Prijateljica nama je sestavila najbolj aktualen beograjski urnik. Ona je znana po tem, da se svet vrti okrog nje. Ko je živela v Ljubljani, je poznala vse, ki jih je bilo treba poznati. Vedela je, kdaj je bilo treba iti kam žurat in komu se je treba pred vrati prilizovati. Imela je vse zlate kartice za diskoteke, vstope na VIP vhode (ko so ti še obstajali) in kar je napomembnejše, vsi so poznali njo!

Ne vem, mogoče imajo te priseljene punce nos za žur, mogoče jih življenje v tujem mestu prisili, da so vedno z vsem na tekočem, mogoče pa je samo balkanska mentaliteta tista, ki jih sili ven. V lajf. Med nove ljudi. Ali pa si mogoče samo iščejo fante. Kaj pa jaz vem. Vem samo, da je bila moja Ruža vedno iskreno besna na Slovence, ki se jim je zdelo samoumevno, da same nosijo vreče krompirja v peti štuk. “Jao, kaj takega se mi v Srbiji že ne bi moglo zgoditi! Tam je ženska gospa, ne pa fizikalac,” so z obžalovanjem gledale svoje lepe nohte in lupile krompir.

In Ruža me spet ni izneverila.

Jaz sem se spotikala čez lastne podočnjake, ona pa kot iz revije. Čisto frišna, lepo navita, v štiklih z vrtoglavo peto je prekrižala svoje seksi noge in nonšalatno naročala. Srbski finger food. Restavracija se imenuje Ambar in so jo postavili ob bok vsem trendovskim restavracijam v bivših skladiščih ob Savi. Minimalističen ambient poln seksulj in prvovrstnih srbskih tapasov. Ideja, ki bi ji lahko v Ljubljani marsikdo sledil. Namesto, da nas utapljajo v tonah čevapov in pleskavic, bi nas lahko presentili z več hodi različnih, nadgrajenih in v celofan zavitih srbskih specialitet. Kajmak z lešniki je zagotovo en korak naprej od žarke smetane, ki jo pri nas radi počijo ob čebulo.

Večer smo nadaljevali na splavu. Jaz sem si žure na splavih vedno predstavljala kot gasilske veselice sredi Dravograda. Razmajane klopi, mize polne zenfa in polite rakije, stare pjevalke na mizah in fuzbal Pepija za šankom. Jao, sem se uštela. Trenutno najimenitnejši splav se imeju Lasta. Hostese so bolj fine od stevardes Air Serbia. S speglanimi lasmi, ki so jih non stop metale čez ramena. Če Srbkinjo ostrižeš, si lahko da samo štrik okrog vratu. Kako so ponosne na svoje pričeske! Menda gredo vsaj 2x na teden na fen frizuro k frizerju. Ne pa kot me, kmetice, ki si jih same cvremo vsak ponedeljek pred službo…

Na poti domov je skoraj prišlo do mendarodnega incidenta, ker naju je taksist gladko nategnil z 10EUR, ampak sva jezo utopila v eni dunji pred spanjem in se zjutraj zbudila temu primerno zjebana.

A ko so v vprašanju čevlji, sem budna, čila in jasna tudi sredi noči. Na žalost do Ive nisem šla ponoči, ampak v vrelem dopoldnevu, ko se je še asfalt topil in prišla do njene štacune počvekana kot povožena mačka. Kar je po drugi strani še dobro, če bi bila pri močeh, bi kartico speglala še za kaj drugega, kot seksi mokasine.

Pot sva nadaljevala preko Leskovca. Kjer sem spezala na leskovački voz. Kar v resnici ni noben dosežek. Na parkirišču sva našla vsak svojega bivšega jugeca, ki sva ga vozila po koncu srednje šole.

Potem sem splezala še na najboljše čevape v lajfu. V resnici sem se malo zafrknila, ker nikjer drugje ne bom jedla tako dobrih. Še dobro. Moje plažne uniforme tega ne bi prenesle. Klinc, pa saj nisem več hostesa. Pardon, stevardesa.

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 comment

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: