Monopoli trip, 2. del: Od Las Skopja do Prespanskega jezera


Če še niste prebrali prvega dela Monopoli tripa po Srbiji, ga najdete tukaj in potem nadaljujete s tem zapisom.

Ohridskega jezera se spomnim še iz svojih adrijskih dni, ko smo tam prespali in se naslednje jutro s polnimi avioni vračali v Ljubljano. Prileteli smo sredi noči ter se ob temnem jezeru celo večnost vozili do hotela. Ob cesti kioski s čevapi, s plastično folijo pokrite breskve in grozdje v hotelski sobi ter šum valov, ki so se pod balkonom razlivali na plažo.

Jaz, trapa, takrat sploh nisem pomislila, da je to sadje zorelo na s soncem najbolj obsijanih hribih in je dišalo po poletju. Ne, jaz sem bila besna, ker me je v kopalnici čakala navadna žajfa namesto finih kompletkov za nego, kot smo jih dobili v frankfurtskem hotelu…

Pol poti od Leskovca do Skopja sem itak prespala. Jaz krivim CD od Cardigansov, on kilo mletega mesa. Kakorkoli, zbudila sem se na obvoznici velemesta. Obvoznici, ki je pred nekaj dnevi postala veslaški poligon za avtomobile in pokopališče za vsaj 20 ljudi.

Naduto sva parkirala na pločniku v centru mesta. Lastnik luksuznega stanovanja, ki sva ga najela za luksuzih 29,90EUR je podpihnil najino lenobo, češ da pločnik pripada k stanovanju. Za sekundo me je zaskrbelo, da sva tatovom avtomobilov olajšala delo in jim prihranila švercanje čez 3 meje, a poleg najinega avta so stali vsaj za 3 razrede boljše mečke, kar me je potolažilo. Če že bodo vlamljali v avto in vezali žičke, bodo raje tvegali z avtom, za katerega bodo dobili vsaj tri trope ovac več.

Skopje je po potresu leta 1963 na novo zasnoval zvezdniški japonski arhitekt Kenzo Tange, ki je po atomski bombi v Hirošimi tam postavil spominski muzej in zasnoval gimnastično dvorano ter plavalno središče za olimpijske igre v Toiku leta 1964.
V potresu je umrlo več kot tisoč ljudi, tričetrt Skopja je bilo poškodovanega in brez domov je ostalo skoraj 200.000 prebivalcev. Na razpisu za prenovo je drugo mesto za japonsko ekipo zasedla jugoslovanska ekipa arhitekov, ki je po novih protipotresnih standardih in s pomočjo donacij držav iz celega sveta prenovila mesto. Večina Tangejevih zmisli ni bila izvedena ali pa so bile spremenjene.

Od leta 2014 se Skopje pod taktirko predsednika Nikole Grueskevga spreminja v makedonski Las Vegas. V centru mesta čez noč rastejo palače osvetljene z led diodami, hoteli v grško rimskem slogu. Ves čas se ti zdi, da bo od nekod prijahal Aleksander Veliki in spil flašo vina na galeji Jacka Sparrowa, ki je nasedla na nizkem vodotoku Vardarja.

Na glavnem trgu se dviga kip Aleksandra Velikega, curki vode iz mestnega vodometa ohlajajo mestno otročad, ki se s skakanjem po vodi neskončno zabava. Turisti pa slikajo kraj, ki je v nekaj letih postal antični Rim.

Na drugi strani mostu, v starem delu mesta, na baščaršiji je bilo vse zaprto, ker so praznovali ramazan. Ob sončnem zahodu so mošeje oživele, muezini so peli in mesto je dobilo svoj nebeški sij.

Večina Makedoncev je zgrožena nad novo podobo ljubljenega mesta. V pomladanski mavrični revoluciji so vse na novo postavljene palače, kipe in slavolok zmage obmetavali z barvami, ki se jih več kot očitno ne da odstraniti. Zato so zdaj so vsi kipi pač – pisani.

Iz Skopja sva pot nadaljevala v Bitolo. Mesto, od koder sva planirala izlete na Ohridsko in Prespansko jezero. A nama hudič ni dal miru in sva zavila na stranpot. Po lepih, a od boga pozabljenih cestah sva se zapeljala proti Mavrovem. Neskončnemu hribovju, kjer pozimi poženejo žičnice in uživajo v vijuganju po prelepih planotah. Če bi bilo to v Sloveniji, bi se tam trlo kolesarjev, ki bi od navdušenja lahko glasno vriskali. Tako pa se po cestah sprehajajo čobani s svojimi tropi drobnice.

Po Mavrovem sva zavila še v Kruševo, rojstni kraj Toša Proeskega. Kruševo naj bi bilo najvišje ležeče mesto v bivši Jugoslaviji. In približno tako tudi zgleda. Mene je spominjalo na mesta, ki jih je v Indiji med plantažami postavljala angleška gospoda. Daleč od ponorelega sveta, na svežem zraku med prijaznimi ljudmi.

Zvečer sva prispela v Bitolo, kjer se je najinemu garminu gladko odpeljalo. Bolj sva midva silila v mesto, bolj naju je vlekel v staro avtomobilistično delavnico na robu mesta. Vrtela sva se v krogih, obračala na preozkih ulicah, dokler naju ni ustavil star stric na specialki iz obdobja Vučka in radenske trekvoj.
“Živjo, Slovenci! Kako ste? Jaz sem bil v vojski v Ilirski Bistrici! Peljita za mano, vaju pospremim do hotela. Sicer ga nikoli ne bosta našla!”
In tako se je začel najin izlet po najbolj prijaznem mestu na poti.
Na recepciji, kjer so nama parkirali avto za železna vrata. V restavraciji na glavni ulici Širok Sokak, kjer sva pila skoraj najboljšo buteljko za 10EUR. Je natakar rekel, da se ne spodobi takoj ponuditi najdražje. Bila je 12EUR.
V hotelu sva večinoma srečevala prve generacije domačinov, ki so se izselili v Avstralijo, Skandinavijo in v Kanado. Očitno so imeli poln kufer makedonske vročine… In revščine. Povprečna makedonska plača znaša 200EUR.

Naslednji dan sva pot nadaljevala proti Ohridskemu jezeru. Na avtocesti okrog mesta sva trikrat plačala cestnino. Vsakih 5 km so nama pobrali nekaj drobiža.

Če sem včasih vihala nos nad Ohridskim jezerom, sem bila tokrat prijetno presenečena. Ohrid je mesto, kjer življenje domačinom nemoteno teče. Njihov vsakdan se prepleta z izleti z zlatom ovešenih turistk, prestrašenih parov z narobe obrnjenimi zemljevidi in safari kapami, izseljencih, ki na stara leta pripeljejo družini pokazati pašnike, kjer so pasli ovce in vinograde, kjer pridelujejo odlično vino. Vino, nad se katerim po strokovnem mnenju naših enologov, po krivici naduto zmrdujemo.

Urbane legende pravijo, da so ob trgatvi izpraznili vaške bazene in jih napolnili z grozdjem. Nad njimi so potegnili jeklenice, na katere so okrog pasu privezali moške, ki so tlačili grozdje. Kajti vsake toliko je kdo padel v nezavest, kompanjon pa ga je potgnil iz potopljenega grozdja in mu rešil življenje. Vse to domačini priznajo. Tiste zgodbe, da jim je enkrat v bazenu potonil tudi konj, ki so ga kar potučkali v grozdje, pa ne priznajo…

Mogoče sem naivna, a zdi se mi, da imajo Slovence prav radi. Vsi poznajo nekoga, ki živi v Kranju ali v Novem mestu. Nekateri so bili v Postonjski jami, drugi so se skozi Slovenijo peljali na Dunaj.

Iz Ohrida sva pot nadaljevala proti cerkvi Sv. Nauma in izviru reke Crn drim, ki se izliva v jezero. Izlet s čolnom po reki bi lahko bil romantičen, če se kapitan naše banje ne bi sprl z gostom, ali bog obstaja ali ne. Na koncu sta se skoraj sklofala z vesli in bolj sem vpila, kako romantično je, bolj sta sikala eden drugemu, zakaj bog pusti, da se na svetu dogajajo take svinjarije.

Med Ohridskim in Prespanskim jezero se dviga Galičica , s serpetinami pepleteno gorovje, ki se na drugi strani spusti proti Prespi.

Od boga pozabljenemu jezeru. Po cestah se prav počasi sprehajajo želve, stara kamnita mesta se kopajo v soncu, ki boža neskončne nasade jabolk. Sama lepota. Mir. Najboljši ajvar na svetu.

Sonce je počasi tonilo za hribe in vedela sem, da je bilo vredno. Dolge poti, prekletih Cardigansov, čakanja na razbeljeni vročini in skoraj pretepa z vesli.

Vse je bilo super in pred nama je bil še večji del počitnic na grških otokih.

Juhej!
Lajf is gud!

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: