Šotor


Rada kempiram.
Se je že zgodilo, da smo prišle punce na morje, postavile šotor in ugotovile, da smo doma pozabile zgornjo plast. In smo spale v tisti plenici napeljani čez poveglane palice. Kline smo zabile z japonkami in mimoidoči so zjutraj lahko videli, kako so nam pižame zlezle v rit, ampak komarji in kače niso mogli do nas.
Potem  je prišla rešitev za vsako žensko. In moškega. Slavna quechua.
Kot se za samostojno in neodvisno žensko spodobi, sem si v obdobju svoje samskosti kupila komplet orodja, lopato za kidat sneg, lestev in svoj šotor. Takega, ki se postavi sam. Idealka.
Čisto važna sem šla kempirat na Sočo in blazno ponosno stala obcesti in čakala na prevoz. Po moje sem izgledala kot en kreten, ko sem s tistim velikim krogom ob nogi stala na avtobusni postaji. A ta kreten je v postal kretenček v primerjavi s kretenom, kakršen sem izpadla, ko sem pred vsemi v kempu vrgla šotor v zrak in je – kot velika čreva padel nazaj na travo. Ne samo, da se ni postavil kot hišica iz kart v rikverc posnetku, še zlomila sem ga. Ponoči sem se v tistem črevu skoraj zadušila, ker mi je ena stran šotora ves čas padala na glavo.

Potem sem dobila novega in z njim šla na službeni timbilding v Rovinj.
Zjutraj sem se hotela pobrati preden bi zombiji prilezli iz svojih šotorov in sem poklicala prijateljico, da je prišla pome. Hitro sva zmetali stvari avto, potem pa poskusili zložiti šotor. Delali sva osmice. Trojice. Petice. Midve in šotor. Skoraj sva se postavili na glavo, ga zvijali, preklinjali, na koncu sva ga kar stlačili v prtljažnik.

Takrat sem si edinkrat v resnici želela, da bi mi carinik rekel, da naj odprem prtljažnik. To bi bil prizor, ko bi šotor iz zasede planil na presenečenega dedca…

Ko sem spoznala Milana, sem takoj vedela, da je pravi. Tudi on je imel quechuo. Če te kaj bolj duhovno poveže, kot prava spalka in pravi šotor, sta samo še zlata ura in otrok.
Na potovanju po Korziki sva se v sestavljanju šotora kar zverzirala. Jaz sem v senci pila špricer, on pa je sestavljal šotor. Prvo jutro si je pomagal z jutjubom. Jaz sem se skoraj polulala od smeha. Drugo jutro z navodili napisani na šotoru. Spet sem tekla lulat. Tretje jutro je šlo že lažje, lahko ga je zložil z zaprtimi očmi. Brezveze. Ampak jaz sem še zmeraj hodila lulat in ugotovila, da moj mehur nima razmerja s šotorom.

Potem je bil že tako pameten, da je večkrat pomagal komu v kempu, ki se je matral z neposlušno zverino od šotora. A šele po pol ure. Najprej je samo opazoval in se krohotal… Katarza pa to. In karma tudi.

Naslednje leto je spet stal s šotorom v roki, se praskal po glavi, gledal tiste barvne črte, ga zvijal, si mrmral v brk in verjamem, da se je za kakim borovcem kdo zvijal od smeha. Jaz sem se tudi.

Letos sem ga komaj prepričala, da sva šla v Grčiji v kemp. Samo za eno noč.
On vrže šotor. Šotor obleži kot mrtev dihur.
Potem ga z nogo malo podreza in dihur se le postavi na noge.
Ponoči sem v dihurju skoraj umrla.
Kondenz je tekel po stenah šotora, dihala sem na škrge, žrl me je komar, sredi noči so se z žura vrnili motoristi, čuk je nabijal in ob petih so začeli peti petelini, ki so zbudili pse, ki so začeli lajati. Fakof.

Zjutraj je zložil šotor v enem zamahu.
S tečno babo biti v šotoru je res grozno.

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , ,

1 comment

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: