Pravi grški popizditis


Največji osel je tisti, ki računa, da bo v duty freeju na meji med Makedonijo in Grčijo dobil gin ceneje kot v štacuni sredi Bitole. Tam je bil liter Bombaya 15,00 EUR, v duty freeju pa ga sploh niso imeli.

Tako sem svoj oslovski nos vlekla čez mejo, kjer nama je pod kolesa skoraj skočila miniaturna Kitajka z minimalnim nahrbtnikom in klasično kitajsko frizuro “lasjemisilijovoči”. Kot miš je kukala izpod svojih šišk in trda kot kamen sedela na zadnjih sedežih, ki so bili načeloma rezervirani za sprotne nakupe. Poleg cipelic in dunje, se je zdaj tam valjala še oslovska nozdrv, kar pomeni, da je bilo prostora vsaj za en razred Kitajcev.

Komaj sva jo prepričala, da je na petdesetem kilometru dala nahrbtnik z ramen, se naslonila nazaj in uživala v pogledu na prostranstva severne Grčije. Pot nas je vodila na Meteoro. Od morja izpred časa dinozavrov izdolbene skale, na katerih so menihi postavili samostane.

Kitajčica, ki ji je ime MeaoMeao (reci to na glas!), naju je na pol poti proti Meteori povabila na kavo in povedala, da je prepotovala že skoraj cel svet. Da je študirala na Dunaju, zdaj pa piše za popotniške revije. Takrat se je moj pogled ustavil na njeni majici. Na rokavu je imela logotip Lonely Planet. Planila sem na njo, jo začela objemati, kajti zdelo se mi je, da sem našla dušo dvojčico. Vernico, ki veruje v istega boga kot jaz – svobodo potovanja!

Izkazalo se je, da gospa niso preveč navdušeni nad mojim objemanjem, jaz pa, da niso navdušeni niti nad deodorantom. Tako sva se potem držali vsaka zase, a meni se je še zmeraj zdelo, da sem zadela na lotu. Samo približno 400 ljudi na celem svetu piše Lonely Planete, midva pa imava eno na zadnjem sedežu. Na žalost pokriva samo Kitajsko, piše v mandarinščini za domače turiste, kar pomeni, da si jaz z njo nimam lih bogve kaj pomagati…

V Kalambaki sva imela sobico s pogledom na Meteoro. Na visoke, od morja zlizane osamelce s strmimi stenami, ki so se kot ledene sveče dvigali v nebo. Fak, je to visoko. Mimo je prihrumel v plezalni avtodom predelan tovornjak, v njem so sedeli mišičasti hipurji, jaz pa sem bila nazadnje na Šmarni za novo leto. Lani.

Menihi so včasih plezali na njih po spuščeni lestvi, ta moderni so si na koncu omislili celo tovorno žičnico.

Na srečo se je izkazalo, da vodi do samostanov na vrhu dvopasovnica, na vrhu so narejena ogromna parkirišča za avtobuse. Kot v Međugorju. Ali na Brezju. Plitvičkih jezerih. Masovni turizem. Tega pa ne maram. A na srečo je bil začetek junija in pravi turisti so doma še pohali kure za na pot.

Samostani so bili fajn, veseli me, da so si sami znali variti pivo, da so imeli lepo izvezene obleke, ostre nože in srebrne zaponke na pasovih. Pisali so knjige, jih skrivali pred Turki in tako ohranjali svoje zgodbe do danes.

IMG_8005IMG_8064

Videla sem enega, več se mi jih ni dalo. Na pobočju za samostani sem dočakala sončni vzhod. Bil je lep, a ne najlepši. Najlepši so me čakali na morju.

Z Meteore sva se preko Ioanine podala na Lefkado. Lefkada je v resnici otok, a je s podmorskim tunelom povezan s celino.

Prvih nekaj dni sva imela rezerviran apartma na vzhodni strani otoka. Kjer so načeloma bedne plaže. Na zahodni, kjer so slavne plaže Mylos, Egrmeni in Porto Katsiki, težko sam najameš sobo ali apartma. Večinoma jih vnaprej zakupijo agencije ali pa so cene nenormalno visoke. Zato sva se odločila za vzhajajočo stran otoka, ki je gledal na bivši Onassiosov Scoripos in se je sonce vsako jutro okopalo v najinem neskočnem bazeu. Scorpios so za 100 milijonov oddali v najem za 99 let in ko ima bogata ruska dedinja zabave, se helikopterji in jahturine v jatah zgrinjajo na mali otoček.

IMG_8116IMG_8127

Prvi večer sva si zaželela prave grške kuhinje. Teta Maria na vrhu otoka je postavila take standarde, da si lahko vsi ostali Grki svoje girose in feto vtaknejo tja, kamor sonce ne posije. Pot do Marie je izgledala približno tako, kot bi raztegnil čigumi in ga potem stlačil nazaj skupaj. No, tako zvita je bila cesta do njene vasi. V gostilni je že sedela velika grška familija, ki je počez kričala malo po angleško, nekaj po grško, potem je vse preglasila brezzoba Maria in kaos je bil kompleten. Ko sva hotela naročati prvo, drugo in tretjo predjed, naju je pogledala, kot da sva padla z drevesa in rekla, da bo že ona vse zrihtala in naj si nehava izmišljevati. Polnjeni domači melancani z domačim feta sirom. Govedina v limonini omaki. Za sladico pa mrzla lubenica. Juhej!

Se je pa začelo odkrivanje dolgih plaž s smaragdnim morjem. Beli kamenčki, na plažah vrste pisanih senčnikov. Pod vsako vsaj ena hladilna skrinja polna mrzlega piva, tečni mulci, ki jih je žgalo sonce. Na splošno jim je bilo strašno dolgčas in so težili za znoret.

IMG_8147IMG_8248

Jaz sem uživala v svojih knjigah, vsake toliko zmočila kolena in se skotalila nazaj pod marelo. Dokler en dan nisem ugotovila, da leživa zvita okrog nje kot pasji mladički okrog mame. Valjda, če imava premalo marelo in nama noge gledajo ven! Še 2 dni sem rabila, da sem čisto popenila in končno odštela tistih nekaj evrov za še eno marelo. Ki pa je bila brez podstavka in nama jo je bilo treba ob vsakem vetrcu trdo držati. Enkrat sva šla plavat in jo pustila odprto. Po celi plaži sem pobirala dele oblačil s spodnjimi hlačkami vred in se globoko opravičevala vsem, ki jim je leteča marela skoraj iztaknila oko.

Na jugu, v mestu Vasilki, je surf center, kjer se tečajniki vsako jutro zberejo, učitelji z vseh koncev sveta pa jim predavajo, kako stati na deski, kako potegniti jadro iz vode in kaj storiti, če gre proti tebi trajekt. Po izbuljenih očeh tečajnikov sem sklepala, da jih je večina naredila kljukico na svojem bucket listu, v resnici pa jih bolj zanimajo slavna surferska ponočevanja in seks z učitelji deskanja, kot glisiranje do Zakintosa. No, mogoče so pa vse to imeli in je bila ura res še zgodnja.

Po Lefkadi sva se s trajektom odpravila na Kefalonijo.

Karto za trajekt sva rezervirala vnaprej, kajti kupiti se je vnaprej ni dalo.

Ne bom razlagala, da sva si narobe zapomila uro odhoda trajekta in divjala proti pristanišču. Trenutno prenavljao glavno pristanišče v Vasiliki (ki je tudi bližje Kefaloniji) in trajekti pristajajo v centru mesteca Nidri. Kar avtomatsko pomeni, da obstoji celo mesto, domačini ti že kar na slepo mahajo kam moraš zaviti. Midva pridirkava do pristanišča. Pred nama kolona vozil. Trajekt pa velik kot Abramovičev by-boat. Jaz kolnem, on zavija z očmi. Jaz mu težim, on gre preko vrste proti trajektu. Grki popizdijo. Jaz tečem po karte, on maha z rokami. Grki še bolj mahajo. Povem, da imam rezervacijo, prodajalec kart odvrne, da jemljejo samo gotovino. Jaz ga vprašam, kje je bankomat, on meni: “You have very angry husband”, pogleda proti mahajočim Grkom, pogleda na uro in mi da 5 minut. Jaz njemu: “Yes, he’s a very angry man” in se poženem v tek. Do bankomata podrem hitrostni rekord v teku v birkenštokih. Mu vržem denar in rečem: “4 minutes, amigo!” On meni, da naj kar na izi, ker je najin avto že na trajektu. Očitno je very angry man fasal pravi grški popizditis.

IMG_8136IMG_8422

Kefalonija je večja in bolj gorata od Lefkade.

Ima enako lepe plaže, a ji manjka ščepec nečesa. Duše. Je bolj instant. Če imajo na Lefkadi ležalnike, imajo na Kefaloniji plastične stole. Kot da jih turizem prehiteva in komaj folgajo. Graditi, kuhati, voziti na skrite plaže in se smejati.

Ful jim je vroče in ful se jim ne da.

A narava je prekrasna. Plaže božanske. Hudič je samo, če pride burja. In moraš s trajektom nazaj na Lefkado. Trajekt je tako nagnilo, da smo vsi zavpili in se prijeli za klopi.

A ni bila težava v teh 2 urah vožnje do Lefkade. Naju je čakala še 26 urna vožnja od Igumenitse do Trsta. V mislih sem že previjala film, kako je kapitana ubil leteči surf in je ubogi Milan moral manevrirati ladjo čez valove, ki nas zalivajo, jaz pa moram skočiti v morje in pogledati, če se nam je orjaški ligenj zapletel v vijak. A jaz sploh ne znam gledati pod vodo!

IMG_8469IMG_8491

Na srečo se je veter umiril in vožnja do Trsta je minila kot bi rekel keks.

Tokrat sva si vzela kabino in nama ni bilo treba bežati pred mornarji, ki bi naju lovili po ohlajenih hodnikih. Niti nisva zapravila bogastva za pijačo in jedačo na ladji, ker sva v kabino pretihotapila polno skrinjo hrane.

V resnici je sploh ne bi rabila tihotapiti, ker nihče ni nič težil. Vsi so bili noro prijazni. Tudi do argentinske doge, ki se je na veliko veselje otrok poscala v miniaturni bazen na palubi.

Tako pač je. Vse ne more biti super. O čem bi pa potem pisali? O sončnih vzhodih in sončnih zahodih? Popolnoma brezveze. Tudi v Sloveniji jih imamo, a jih očitno znata ceniti samo Betka in Metka.

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 comment

  1. Katero destinacijo v Grčiji pa najbolj priporočaš?

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: