Predvsem zato, ker moram narediti veliko žurko, sicer me bodo prijatelji živo požrli.
Dvajseti rojstni dan sem praznovala na Iosu. Tri punce smo se po otoku vozile na enem mopedu in ob sončnem vzhodu sem si namesto čelade na glavo poveznila izdolbeno lubenico.
Za trideseti rojstni dan sem imela playboy party. Vso pozornost sta mi odžrla dva frajerja v steznikih in visokih petkah številka 46.
Letos bi najraje nekam pobegnila. Ker nočem, da na steno bara predvajajo slide show mojih najbolj sramotilnih momentov. Bog ve, da jih v teh štiridesetih letih ni bilo malo…
Vsi so povezani z zabavo in prijateljicami, ki živijo enako neodgovorno življenje kot jaz.
Predvsem imamo težavo s tem, ker v življenju načeloma ne trpimo.
Uživamo v svojih službicah, pijemo penino s plutovinastim zamaškom in gremo vsako zimo nekam na toplo.
Nimamo otrok, težav z ošpicami, špricanjem šole, domačimi nalogami in kajenjem v prvem razdredu osnovne šole. Ne hodimo na otroške piknike, rojstne dneve s tematiko princesk in piratov. Tisti del dneva večnima zapravimo za druženje z enako starimi in ukvarjanjem z najbolj priljubljenim športom – šopingom. Še zmeraj raje v živo kot preko spleta.
Dokler se ti enkrat tako življenje ne zazdi prazno.
Brez pomena.
Da tečeš skozi življenje kot krava skozi vas.
Po najbolj ravni in najbolj posrani poti.
Je že tako, da v življenju najbolj cenimo tisto, kar smo najtežje osvojili.
In do vseh pravih stvari v življenju vedno pelje najbolj zavita pot.
Zato potrebujemo ob sebi ljudi, ki nas zvlečejo s kavča, držijo za roko in peljejo čez čeri lenobe, strahov in negotovosti. Včasih je dobro biti naiven in ne razmišljati preveč.
To sicer pomeni, da verjameš moškemu, da na brazilskem vaškem tekmovanju misic ne bo gledal mladenk v okrogle zadnjice. Da na trekingu po Nepalu ne razmišljaš o tem, kako ti bo ponoči po glavi plesala podgana. O letečih ščurkih, ki ponoči izvedejo ofenzivo na osamljeno peščeno plažo Velikonočnega otoka. O tem, da boš sredi raftinga v Laosu padla s splava in obtičala na sipini sredi podivjane reke. Da bo cunami zalil otoček sredi Indijskega ocena in boš z nahrbnikom na ramenih tekla skozi nasad palm, kjer živijo andamanske kobre. Da te bo sredi Kambodže hotel z avtobusa zabrisati podivjani šofer in ti grozil s smrtjo.
Včasih potrebujemo pravi ženski pogum.
Da si sposodimo kombi, vanj naložimo kufre, na poti s parkirišča podremo celo vrsto smetnjakov in se odpeljemo novemu, bolj zdravemu življenju naproti. Takrat ob sebi potrebujemo prijateljice, ki zate vržejo vrata s tečajev in zlomijo očala modelu, ki ti reče, da si zabita kot kandelaber.
Kajti za vsako pravo razmerje se je treba boriti.
S pravim moškim je razmerje trpljenje le tu in tam.
Predvsem takrat, ko je na sporedu nogomet.
Kar je skoraj zmeraj. Če ni angleška, je južnoameriška liga. Če ni evropsko, je svetovno prvenstvo. Če ni nič od tega, so še zmeraj ponovitve vseh napadov, ofsajdov in golov. Takrat smo ženske prepuščene same sebi. Enkrat sem že hotela organizirati golo nakupovanje, saj so vsi moški ždeli po barih od zgodnjega dopoldneva do poznega večera in ni bilo nobene šanse, da te kje zaloti kak moški. Večina tistih moških, ki pa prodajajo po butikih, ne zanimajo niti nogomet niti gole punce.
A je sodelovnjae odpovedala večina samskih punc, kajti po novem, se tudi one blazno zanimajo za to prvo najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Sicer jih imam na sumu, da zato, ker ob gledanju nogometa lahko spoznajo več postavnih fantov kot na tečaju šaha, a na koncu sem izvisela.
Zato se je treba takrat drugače zamotiti.
Zgodaj zjutraj vstati in se v pasji procesiji podati na Šmarno goro.
Če povem po resnici, te obsedenosti s hribom ne razumem.
Je pa lepo videti sončni vzhod nad oblaki in zadovoljstvo s samo sabo je večje od enajstmetrovke v finalu.
Ker sem svoje odtrpela in lahko v svoji mali zmagi odkrito uživam.
* Ta kolumna je bila julija objavljena v prvi številki nove revije Obrazi.
MOJ B®LOG 
Komentiraj!