Vici o Korošicah skoraj držijo


Jaz in joga greva skupaj samo pod pogojem, da v besedi “joga” zamenjaš “a” z “i”.
Z jogijem sva namreč super frenda.
Naiven človek bi rekel, da vici o Korošicah res držijo…

Svoja študentska leta sem preživela v študentskem domu. Nekaj let na svojo in še več na nelegalno kupljeno odločbo. Spretnost skrivanja pred inšpekcijo sem razvila do popolnosti. Danes me lahko za svetovalko pokličejo vsi italijanski mafijozoti, ki se pred karbinjerji skrivajo v kuhinjski napi.

Prefinjenost skrivanja je bila odvisna predvsem od tega, koliko časa sem imela za izvedbo svoje iluzije izginjanja. Za svoj zadnji podvig si zaslužim vsaj cooperfieldovo zvezdo slavnih na pločniku pred študentsko menzo.
Sredi noči me je poklical prijatelj, ki je bil varnostnik v študentskem domu in mi dal točno 5 minut, da se naredim nevidno.

Šit, šit, šit. Kam naj se skrijem?

Takrat sem zagledala svojo omaro. Splezala sem vanjo, se vgnezdila med puloverje, nad mano so visele obleke in plašči. Nekako sem se zagrnila z njimi in skoraj zaspala. Ravno takrat, ko sem na hodiku zaslišala štorkljanje direktorice študenstkih domov, se je pod mano zlomila polica, na kateri sem sedela. Prekucnila na sem se na hrbet in zagozdila z glavo navzdol!

Odprli so vrata v apartma, prižgali luč v kopalnici, pokukali pod postlano posteljo in zaprli vrata. Ko so obrnili ključ v vratih, sem se čisto vijoličasta zvalila iz omare in glasno lovila sapo.

A to nima veze z jogijem in Korošico.
No, resda so bili jogiji čisto zjahani, a prisežem, da to ni bila moja krivda. Krivih je bilo kar nekaj generacij pred mano, ki so na njem študirale, popivale, plesale, se ljubile, zvijale jointe in objokovale prve prave študentske nesrečne ljubezenske zgodbe.

V enem trenutku sem imela dovolj tega, da spim v kotanji in sem od hišnika zahtevala nov jogi. Kar začuda ni bil noben problem. Problem je bil v tem, da sem morala iti sama ponj na drug konec študentskega naselja. Odkar pomnim, poslušam neslane vice o Korošicah z jogiji na hrbtih, zdaj pa naj nesem jogi čez celo študentsko naselje!?
Ni šans!

Na koncu sem šla po jogi zgodaj zjutraj po strašni blokovski zabavi, ko so vsi koma nažgani spali spanje pijanega in ga čez celo naselje vlekla vse do 4 štuka.

Danes si brez dobrega jogija ne predstavljam spanja. A življenje te zna presenetiti. Do pred kratkim si tudi nisem znala sebe predstavljati na jogi. Dvakrat sem šla na tečaj in skoraj umrla od dolgega časa. V resnici sem na koncu zbežala, ker so hoteli, da se postavim na glavo. Ne mi težit s stanjem na glavi! Nikoli nisem znala narediti niti stoje na steno, kaj šele splezati po vrvi višje, kot sem lahko skočila. Oprijela sem se je z vsemi štirimi in binglajala na njej, dokler me profesor športne vzgoje ni imel dovolj in sem lahko skočila tistih 20 cm nazaj na tla.

Ta vikend smo s prijateljicami preživele na super joga vikendu v Gozdu Martuljek. Kar je še en dokaz več, kako te lahko življenje klofutne. Ena izmed sošolk se je kmalu po končani gimanziji poročila in šla tja na poročno potovanje. Kar se mi je zdelo nezaslišano! Nisem si predstavljala, kako lahko palme in koktejle z marelo zamenjaš za smreke in planinski čaj z medom.

Od takrat je zame dotični gozd simbol za vse, kar je lahko narobe.

Kako sem se uštela!

Hotel kot hotel, a spet se je izkazalo, da ni važno, kje si, pomembno je, s kom si.
S svežim možem ali starimi prijateljicami.
In ni mi bilo treba stati na glavi.
Toplo priporočam vsem, ki potrebujejo kak vikend zase, daleč od ponorelega sveta.

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: