Kje se skriva sreča


So stvari, zaradi katerih se z leti vedno manj obremenjuješ.

Prejšnji teden se mi je prvič zgodilo, da sem šla v službo nenamazana. Nenalašč, seveda. Za ta incident krivim preveč zdrav zajtrk, noro navdušenje, da je petek, največ pa je temu kiksu pripomoglo klasično vreščanje pred omaro, da nimam kaj obleči.

Nazadnje se mi je to zgodilo pred 15 leti, ko sem na poti na žur ugotovila, da nimam namazanih trepalnic. Poln taksi prijateljev sem prisilila, da smo obrnili, šli nazaj domov, kjer sem popravila to kriminalno napako, ki me bo zagotovo stala usodne ljubezni. Kar predstavljala sem si, kako me bo sredi kluba zagledal maneken, ki išče spremljevalko za svoje celoletno potovanje okrog sveta. Prišel bo do mene, moje poskakovanje na house se mu bo zdelo idealno za novoletno zabavo v Riu, dokler ga ne bom pogledala s svojimi prozornimi trepalnicami in bo ugotovil, da celo leto ene take človeške ribice cleo leto pač ne bo gledal.

Če danes pomislim za nazaj, bi bilo boljše, da bi šla ven v stari trenerki. Ob deljenju prežuranih noči s srečanjem z usodno ljubeznijo, je ta odstotek nižji od možnosti, da te ugrizne morski pes, da vate udari strela ali da zadaneš na lotu.

Ko sem bila še najstnica, sem se neskočno rada mazala v indijanske bojne barve, babica pa je vedno znov tekala za mano z mokro cunjo, da mi obriše to umazanijo z obraza. Dolge lase sem postrigla na kratko, jih pobarvala na vranje črno, ustnice pa našminkala s čokoladno rjavo bravo. Sredi poletja sem imela oblečene kavbojke z našitki bendov, ki so si nadeli imena po vseh možnih kravjih boleznih in klopotala skozi vas v avstrijskih kavbojskih škornjih.

Bolj mi je babi prala možgane, da imam lep obraz in naj ga neham pacat s poceni temperami, bolj sem se skrivala pod fasado tečne rokerice.

Kaj bi danes dala za tisto naravno bravo las, ki je frizerji nikoli ne uspejo zmešati, in tisto porcelanasto polt, ki sem jo prepleskala na oranžno rjavo.

Nekoč mi je umetnica ličenja rekla, da se moramo punce včasih skriti v ilegalo. Jaz sem si sicer predstavljala, da skrita v grmovju oprezam pred njegovim blokom, danes pa mi postaja vedno bolj jasno, kaj je mislila.

Te dni hodim naokrog skoraj nenaličena in v udobnih supergah, kajti potem, ko se naličim in stlačim podplate v neudobne pete, je razlika vsaj očitna!

Iz sivega račka se prelevim v pisano raco in zadnjič se je ob meni celo ustavil avto in dva simaptična fanta srednjih let sta me vprašala, kam me lahko zapeljeta. Če sem včasih ob takih pripombah samo zdolgočaseno zavila z očmi, sem se tokrat od srca nasmejala in jima priznala, da sta mi naredila dan! Še vedno imam, to nekaj, samo ne da se mi je vedno znova tlačiti v ozko obleko in si risati obraza s filigransko natančnostjo.

Šit, mogoče sem pa zdaj tam, ko rečejo, da se ženske zapustijo?

Najbrž to ne drži popolnoma, po moje smo vedno bolj zadovoljne same s sabo. Nikoli nisem bila tako zadovoljna s svojim delom, svojimi hobiji in svojimi prijatelji. Postala sem celo tako sproščena, da vedno več časa preživljam s svojo družino. Ko je bila moja mama stara toliko, kot sem danes jaz, sem bila jaz že polnoletna in sem domov že lahko pripeljala svojega prvega fanta. Kar pomeni, da sva zdaj lahko prijateljici. Da je ne rabim več ubogati in nositi spodnje majice in dolgih žab, ker me že, odkar pomnim, pikajo.

Da ne bo pomote, v moji najljubši trgovini vedno znova prepričujem vratarja, da naj pokliče policijo ali pa me lastnoročno odstrani, če bom še kdaj vlekla kartico pri njih. Osvojila sem celo nakupovanje preko spleta in iskreno se bojim, da je tokrat hudič odnesel šalo. A kupujem vedno bolj udobna oblačila. Ne čutim več neskončne potrebe, da bi bila moškim všeč in šla ženskam na jetra, ker moje barvne kombinacije ne vsebujejo več kot 2 barvi in se na torbici sveti veliki G. Vsem svojim pomankljivostim navkljub, sem končno postala zadovoljna sama s sabo in za bildanje samozavesti ne potrebujem več globokega dekolteja.

Zavedanje in sprejemanje svojih pomankljivosti me je osvobodilo. Kar ne pomeni, da ne bijem bitk s kilogrami, gravitacijo in gubami. O, ne. Ampak nimajo več šans, da bo od njih odvisna moja sreča.

Moja sreča je skrita drugje. Tudi v tej kolumni, ki je bila objavljena v prejšnji številki revije Obrazi. 

 

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: