Zadnjič je prijateljica popolnoma skesano gledala v dno kozarca in žalostno priznala, da se ne spomni vseh svojih bivših. Ker sva podivjana študentska leta preživeli vsaka na svojem koncu sveta, ji pri najboljši volji nisem mogla pomagati. Tiste fante o katerih mi je pisala, sem si zapomila, a obe sva dobro vedeli, da vsakega s katerim je ometala temne vogale zakotnih ulic, pač ni tlačila v z roko napisana pisma.
Danes bi bilo vse lažje – mirno bi stisnila enega selfija in potem vsak teden, mesec ali leto dopolnila seznam bolj ali manj zapomnljivih ljubimcev. Nekateri so bili zapomnljivi zato, ker so bili tako zanič, spet drugi, ker smo za njimi točile debele solze in še kako leto šepale po svetu, ker smo se brez njega počutile, kot da nam je odpadla vsaj ena noga, če ne kar obe.
A slej ko prej tudi najbolj zabavni spomini zbledijo in najbolj nesrečne stlačimo med smučarske nogavice. Na plano jih potegnemo samo še ob zgodnjih zasneženih jutrih, ki jih je na srečo iz leta v leto manj.
V resnici neke strašne potrebe po štetju bivših nimamo, a vsake toliko se zgodi, da se Leteče šefle odpravimo na babji vikend, ki se slej ali prej konča z vreščanjem od smeha ob obujanju spominov na vsa katastrofalna razmerja.
Na lepotca, ki je ležal pod kuhinjskim oknom in prisluškoval, kaj delaš, ko on odneses pete. Do tistega, ki jo je preveral z njeno najboljšo prijateljico. Spet tretjega, ki je vsak vikend spal v šotoru na terasi. In nikoli ne pozabimo Avstrijca, ki je lagal, da ima helikopter na servisu.
Vmes nam pa zmanjka.
Potem jih poskušamo šteti na prste po različnih ključnih besedah.
Srednja šola. Faks. Študentski dom. Tista črtasta obleka z dekoltejem. Portorož. Bol na Braču. Ribiči. Smučarji. Kolesarji. Ne-naši možje.
Na koncu zmeraj priznamo, da seznam ni popoln in si oddahnemo, ker nam je v resnici vseeno.
A na žalost večini moških ni vseeno, koliko bivših je imela njegova punca.
Tukaj se začne največja ženska kolektivna laž.
Če nisi ravno odraščala v kloštru, na kmetiji 2 dni hoda do prvega avtobusa ali na samotnem otoku, se zna zgoditi, da se ne spomniš vseh bivših nočnih animatorjev. A bog ne daj, da to priznaš.
Absolutno se spomniš vseh!
Če slučajno ne pozna več kot štiri tvoje bivše, potem je štiri idealno število.
Manj je več kot očitna laž, več je moralno nesprejemljivo.
A pri moških je ravno obratno.
Ženske si ne želimo moških, ki bi imeli samo eno ali dve ženski pred nami. Hočemo izkušenega mačota, ki točno vem kam kaj sodi in kako to narediti nepozabno. Njihova deviškost nas odbija in res si ne želimo imeti neizkušenega zajca, kaj šele, da bi ga učile vragolij s katerimi bo slej ko prej zadovoljeval druge. Nima šans!
Ženske si želimo pravega moškega, ki bo vedel kje so skriti najbolj turkizni zalivi in kje v Trstu imajo najboljšo pico. Ve, da se gin tonic lahko pije s poprom, sivko ali romžarinom in zna speči odojka. Želimo si nekoga, ki nas premaga v ping pongu, zna plesat valček in ima v telefonu shranjeno številko cvetličarne.
V resnici nam gredo na jetra moški, ki štejejo kalorije in mami pomagajo vlagati papriko. Raje imamo moške s pravim korakom, ostrim pogledom in zvitim nasmehom.
Ker če se on zvito smeji, kako smejala se bom šele jaz…
* Ta kolumna je bila objavljena v prejšnji številki revije Obrazi. Nova je že v prodaji!
MOJ B®LOG 
1 komentar ›