Moja nečakinja intervjuva svojo teto


Intervju je v sklopu študijskih obveznosti naredila Maruša Slana.
Po moje sva si zaslužili vsaj desetko. In topel objem. Pa pohan sir na bone.

Njene zgodbe so drzne in polne ironije, ona pa brez dlake na jeziku. Sama pravi, da bi jo včasih morali cenzurirati. Korošica, ki je v življenju opravljala vse možne službe, nikoli pa se ni znašla na področju, ki ga je študirala. Vse to je Urška Podojstršek, “lifestyle blogarka”, ki se v prostem času ukvarja s pisanjem zelo uspešnega bloga s pomenljivim imenom Pizdun.

  1. Študirali ste grafiko, delate kot piarovka, ob vsem tem pa najdete čas še za pisanje bloga.

Pred tem sem imela še eno službo, ki sem jo oboževala, drugo, ki je pač plačevala račune in predzadnjo, ki sem jo sovražila (smeh). Očitno se na koncu kocke res sestavijo in danes opravljam delo, ki ga imam rada in v katerem sem dobra. Je pa res, da je služba PRovca velikokrat stresna in vsak potrebuje svoje ventile, da se sprosti. Nekateri tečejo maratone, drugi kadijo jointe, jaz kuham. In pišem blog. Ki ponavadi nima veze s kuhanjem. Včasih pa tudi.

  1. Kako ste se sploh znašli v “svetu blogarstva”? Je bil to vaš življenjski projekt ali se je zgodilo kar tako?

Blog sem dobila za darilo. Pred tem sem svoje članke objavljala v revijah in portalih. Ko sem spoznala sedanjega fanta, mu nisem povedala, da rada pišem. In ker je dobro opravil svojo domačo nalogo, je bil njegov prvi SMS: »Nisi povedala, da tako dobro pišeš!« Očitno me je “poguglal” in imel veliko za prebrati.

  1. Kako bi vaš blog predstavili bralcem, ki se še niso srečali z njim? Kakšne zgodbe jim čakajo?

Sama sebi sem nadela blazno fensi ime, »lifestyle blogarka«. Večinoma pišem o odnosih med moškimi in ženskami. Ne držim vedno s slednjimi in strašno rada perem možgane moškim. Velikokrat pišem o neumnostih, ki sem jih naredila, o divjem življenju prijateljev, včasih napišem kak kuharski recept, v resnici pa najraje pišem potopise. Na žalost zadnje čase premalo potujem, zato med potopise včasih vtaknem tudi vodnik za nakupovanje v Dravogradu. No, lažem. Tak vodnik bi bil znanstvena fantastika (smeh).

  1. Ime vašega bloga je precej nazorno. Mogoče za nekatere tudi nenavadno. Od vam ideja?

Med odkrivanjem Velikonočnega otoka sem srečala psa, ki sem mu dala ime Pizdun. Potem sem napisala pravljico za otroke, kjer sta nastopala ribica Marica in morski pes Pizdun. Očitno se me to ime drži kot klop. Najbrž bo tako ime tudi najinemu mačku. Boljše mačku, kot otroku. Čeprav mi je po novem všeč ime Uš. Za samohodni sesalec, ki vsako noč naskakuje previsoko preprogo v dnevni sobi.

  1. Kako si sploh ustvariš blog? Postaviti si spletno stran je verjetno plačljivo, kajne?

Res je, najlažje je blog postaviti na plačljive platforme, kjer lahko izbiraš med stotinami različnih tem, oblik, tipografij, barv… Nekateri so primernješi za fotografe, drugi za popotnike, tretji za mlade mamice. Potrebno je dobro premisliti, koliko podstrani potrebuješ, kaj želiš izpostaviti na naslovnici, kako velike fotografije boš potreboval in kje jih boš dobil, koliko člankov bo zlistanih na naslovnici, ali bodo objavljeni celi ali samo nekaj stavkov… To najlažje pogruntaš skozi čas, ko vidiš, kako pišeš, kje imaš težave, kaj bi bilo boljše spremeniti, da črna barva črk na zeleni podlagi ne funkcionira najboljše. Seveda je potrebo tudi preveriti, kako izbrana tema deluje na telefonu in tablici.

  1. Sami skrbite za vzdrževanje bloga?

Da, sama skrbim za to, da je lep, zanimiv. Vsake toliko vložim kak evro, da ga nadgradim, spremenim naslovno fotografijo, se poigram z novimi tipografijami. A ugotavljam, da bralci ne marajo pretiranih sprememb. Všeč jim je, da vedo kaj dobijo in kako do tega priti.

  1. Ali imate vpogled koliko obiskovalcev se znajde na vašem blogu?

Spremljam število obiskovalcev in sem vedno znova navdušena nad številkami in dejstvom, da vsak obiskovalevc v povprečju prebere vsaj 3 moje članke. To pomeni, da so jim všeč in imajo željo po “še”.

  1. Pri vsaki vaši zgodbi je priložena fotografija. Kako jo izberete in kje jo dobite?

Fotografije pridno kradem vrhunskemu fotografu Milesu Aldridgeu. Njegov stil fotografj noro ustreza mojim tekstom. A se mi zdi, da bom morla počasi najti novega najljubšega fotografa. Malo se bojim, da me bo tožil, ko bo videl, koliko njegovih fotografij krasi moj blog, malo pa sem se ga že sama naveličala. Človek bi rekel, da se bova v kratkem sporazumno razšla.

  1. Vaš blog je v zadnjem času postal zelo priljubljen. Tako, da vam je sodelovanje ponudila tudi ena izmed slovenskih revij, kajne?

Moja uspešnost se meri predvsem v komentarjih, ki jih v resničnem življenju dobim od prijateljev in znancev. Vesela sem, če mi povedo, da so se do solz nasmejali. Trenutno pa objavljam svoje kolumne v reviji Obrazi.

  1. Je torej blog na nek način za vas tudi posel?

Na žalost so v Sloveniji blogi bolj slabo donosen hobi. Seveda dobiš razne kremice za preizkusiti, mogoče kako vabilo več na predstave in druge dogodke. Se pa zgodi, da ti ponudijo paket špagetov gratis, da bi ti potem o njihovih špagetih kaj napisal… Takrat sodelovanje vljudno odklonim. Če moje delo cenijo na 1.69 evrov, kolikor stane paket pašte, potem se nimamo kaj pogovarjati. Od kolumn, objavljenih v revijah pa tudi ne moreš živeti.

  1. Ko ste omenili “špagete” ste s tem mislili na oglaševanje in “delanje reklame”. Veliko slovenskih blogarjev se tega že poslužuje. Prikrito ali pa tudi ne. Vi tega ne počnete?

Načeloma tega ne počnem. Nikoli ne bi napisala, da je krema dobra, če sem po njej vsa marogasta. Večinoma komentiram in priporočam izdelke, ki jh sama uporabljam in so me navdušili. To so lahko kreme za obraz, vrhunski ročno narejeni čevlji, izpod spretnih prstov spleteni šal… Od tega seveda ne dobim plačila.
Je pa res, da se letos potegujem za minija v kampanji www.minidentiteta.si.

  1. Danes je blogarstvo izjemno popularno. V čem se, v tej “poplavi blogarjev”, razlikujete od ostalih?

Najbrž se razlikujem po svoji iskrenosti in načinu pisanja. Narobe postavljenih vejicah in kakšni kletvici preveč (smeh).

  1. Kako bi opisali vaš stil pisanja?

Sem zelo odkrita, trudim se biti poštena in iskrena. Kadar se le da, izhajam iz osebnih izlušenj in ravno to je tisto, kar je bralcem najbolj všeč. Takoj vedo, kdaj nakladam in kdaj je zapis nastal po resnični zgodbi. Taki blogi so tudi najbolj všečkani, deljeni, komentirani. Včasih povem tudi kaj preveč in takrat molim, da ga mama ni prebrala…

  1. Kako pogosto pa objavljate nove zgodbe? Je to v naprej načrtovano ali pišete takrat, ko dobite idejo?

Sicer obstajajo resne raziskave in so napisane cele študije o tem, kdaj je treba objavljati blog, da imaš največji doseg. Jaz sem včasih objavljala ob četrtkih, ker se mi je zdelo, da zabaven blog paše v »mali petek«. Zdaj pa ugotavljam, da so odlično brani zvečer. Kaj pa vem. Odvisno od vremena, letnega časa… Pišem takrat, ko dobim dobro idejo. In kadar mi urednica Obrazov zapove »dead line«.

  1. Koliko časa potrebujete, da napišete eno zgodbo?

Kadar pišem zase, mora zgodba nastati v eni uri. Če se nekje zatakne, potem vem, da sem izgubila tisto rdečo nit, ki bralca pelje skoz blog, da ga pogoltne v enem šusu.

Kadar pa pišem za revije, se kolumn lotim bolj strukturirano, načrtno, si nastavim iztočnice in potem na njih obešam zgodbo. Včasih traja več dni, da sem s tekstom zadovoljna.

  1. Se kdaj znajdete v zadregi, ko vam zmanjka idej in ne veste, o čem bi pisali?

Seveda se znajdem v breznu brez idej. Takrat glasno cvilim, da imam dogločasno življenje in se mi nič ne dogaja. Najbolj pomagajo pogovori s prijatelji, ki imajo pestro seksualno življenje ali izlet od šanka do šanka. Tam se zmeraj najdejo sočne zgodbice.

  1. Ali menite, da je lahko vsak blogar?

Po moje ni vsak za vse.

Sicer je res, da ima vsak svoje interese o katerih bi lahko pisal. Kako bi pisal, je pa druga pesem.

  1. Torej, kaj moraš narediti, da postaneš uspešen?

Pisati v angleščini, kajti tako bo tvoj doseg veliko večji in ga boš mogoče celo lahko odlično iztržil.

Na žalost noben uspeh ne pride čez noč. Je pa zelo, zelo, zelo lep občutek, ko pride.

  1. Je blogarstvo nekaj, s čimer bi se ukvarjali celo življenje?

Rada potujem, o tem pišem in s tem bi se lahko ukvarjala celo življenje, da. Kar pomeni, da bi morala spremeniti način življenja. 365 dni na leto bi bila na poti, jaz pa rada živim v Ljubljani. Rada imam svojega fanta, družino, prijatelje. Bojim se, da bi z nahrbtnikom na ramenih vse to izgubila. Vse bi šlo v “franže”, jaz pa bi na Macchu Picchuju glasno vekala. Imela bi sanjsko službo in bila svinjsko nesrečna.

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICATags: , , , , , , , ,

1 komentar

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: