Vikend v Ljubljani.


Vsak ponedeljek si želim, da bi ime vikend vsaj tri dni.
Utrujena od petkovega žuranja, sobotnega basanja s čevapčiči in nedeljskega čakanja na meji, bi dala vse na svetu, da bi se lahko vsaj enkrat v življenju naspala.

Kar je na poceni potovanjih zmeraj težava.

Greš na sanjski otok, predstavljaš si pogled iz spalnice na morje, dolge bele zavese plahutajo v lahnem vetriču, ti pa glasno smrčiš na rjuhah iz egipčanskega bombaža. Nimam pojma o kvaliteti egipčanskega bombaža, a v eni knjigi sem to prebrala in se mi je zdelo blazno fino.

V resnici ponavadi dobimo sobo nekje v kleti. Postelja se pogrezne skoraj do tal ali je pa trda kot kamen. S smrečico za dišavljenje avtomobila obešeno nad glavo. Vzglavniki so kot mokra brisača. Zmečkani in trdi. Ali pa ti za spanje namenijo bivšo poletno kuhinjo. Kar pomeni, da vsi mimoidoči vidijo v tvojo spalnico, ker je njena najdaljša stranica zastekljena in odpade spanje v gatkah.

Vedno znova se sprašujem, če so res vse hrvaške tete delale v hotelih, saj drugače si ne znam razlagati tistih belih skodelic z modrim robom in malo manjših z rjavim robom, ki jih imajo v vseh obmorskih apratmajih. Škoda samo, da v teh hotelih, kjer so zaposlene tete, nimajo tudi ležalnikov. Načeloma ležalnikov Hrvati v šnelkurzu za turizem še niso vzeli.

In točno zaradi pomanjkanja lepih šalc in ležalnikov na hrvaških terasah sem se odločila, da ta vroč vikend preživim v Ljubljani.

V petek se zanalašč nisem šla dimit na Odprto kuhinjo, raje sem se sama zadimila pri Magdi. Magda je ta vikend praznovala prvi rojstni dan. Pogumno se bori na vhodu v pokrit del tržnice. Imajo tudi ostrige. Pa različne gine. Tudi v bakrenih lončkih jih postrežejo. Ali pa z rezino ingverja. Imajo najbolj nesposobnega natakarja in najbolj simpatičnega lastnika bara. Stojan je Makedonec, ki mu več kot privoščim, da mu ta bar rata. Skromen, prijazen in srčen.

Ok, eno žuto oso mi je šenkal, priznam. Zato mu še posebej privoščim.

Ravno ta žuta osa je bila preveč, da bi v soboto šla na Garažno razprodajo, vinsko cesto, Beer in Burger fest, na noč muzejev. Če mene prašate, bi se vinska cesta morala končati ravno pred vhodom v muzej. In valjda bi vsak potem raje šel lulat muzej, kot v smrdljivega dixija… Ampak, ker me ne vprašate in ker nisem šla na nobeno od naštetih (ne)kulturnih dogodkov, temveč izbirat pečico v Trst, sem lahko samo tiho.

Včeraj sem res bila prilično tiho, danes pa sem se po 12 urah spanca prebudila prerojena. Bele zavese so plesale v vetru, ta draga posteljnina me je božala in vzglavnik se je zvil okrog ramen. Nebesa! Zakaj bi potem hodila k bratom Hrvatom, če od njih potrebujem samo vonj po borovcih, škržate in neskončno plažo. Za morje mi je prilično vseeno. S čevapi se lahko obmetavam tudi doma, toplo pivo pa tudi ni neka znanost.

Zato sva odkolesarila na kopališče Kolezija. Na morje v mestu. Niti ni bilo gužve, brisačo sem si pogrnila najdlje od otroškega bazena in pol noge sem imela lahko v senci.

Pravzapav je bilo prijetno. Spremljala sem zelo napete bazenske romance, ki so se razvijale med morskimi sirenami v ogledalastih očalih in makramejastih kopalkah. Takrat sem se spomnila na svoje romantično svaljkanje po slovenjgraškem kopališču. Mojo najboljšo prijateljico so oblečeno porinili v vodo, meni pa je najlepši fant rekel, da sem kroglični ležaj. Zdaj je najbrž bolj jasno, zakaj ne maram kopališč.

Tokrat sem imela s sabo svojega na nulo zabritega frajerja in nihče si ni upal niti mrdnit. Sicer pa – kdo bi gospo srednjih let metal v vodo? Pa še brez trajne sem bila in škoda bi res bila minimalna.
Ko sva postajala vijoličasta in so se na bazen začele zgrinjati množice po kosilno sitih plavalcev, sva odkolesarila v eno izmed najnovejših ljubljanskih gostilnic, Bistro Biro.

Hrana je top!
Gazpačo je bil mmm… Z rezino nektarine, drobljenimi pistacijami in listkom mete. Mogoče ni bil ravno pravi španski gazpačo, je bil pa odličen tvist. Če niste pretirano lačni in bi pojedli samo nekaj osvežilnega, bo ta juha čez glavo dovolj.

Sledila je glavna jed, jaz sem si naročila solato (a bejž, bejž, poletje pa to) z rozbifom. A to ni bila navadna solata z rozbifom. Bila je solata z rdečo peso, radičem, orehi in in hruškami. In parmezanom. S kruhom pomazano (kao, poletje pa to).
Slana je naročil hobotnico na polenti z olivami. S kruhom pomazano (resno, unim mojim, ki sem ga dobila ob slolati, poletje pa to).

Beštek je zlate barve.
A moram povedat še kaj več?

 

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: