Mini na tripu


Pred slabim letom sem bila izbrana med nekaj srečnežev, ki so sodelovali v prvi kampanji Minidentiteta.

Če sem čisto poštena, sem se v boj za letno uporabo novega seksi minija podala s figo v žepu.

A glej ga zlomka, očitno imam več pravih frendov kot so jih imeli konkurenti.  Nekaj jih je bilo prav posebej znanih… A  najbrž sem se jim zasmilila in svojim bazam oboževalcev niso obljubili sadnih kup na Zbiljskem jezeru. Niti nista v rdečem kabrioletu fotografirali babice, zavite v od moljev požrt pelc mantel.

Ker jaz sem vse to naredila. In zmagala.

Za nagrado sem v letno uporabo dobila MINI Clubman.

Črno zverino, ki zna in zmore vse. Samo PR sporočilo se še nauči napisati, pa lahko grem v penzijo.

A tukaj se prava zgodba šele začne.

Jutri odrinem na dolgo pot.
Mini gre na trip.
Tokrat greva na pot z MINI Countrymanom s šotorom na strehi.
Čez Madžarsko se bova podala popolnoma v neznano.

O Romuniji in Bolgariji v knjižnici nimajo nobenega užitnega in aktualnega potopisa.

Obstaja samo predpotopna potopisna črtica Franceta Bevka o njegovih 10 dneh v Bolgariji.

Zato je čas, da nekaj zgodb napišem kar sama.

Najprej greva pogledat, če so romunske vasi res na pol prazne, saj je druga polovica njihovih prebivalcev na evropskih avtocestah.

V Transilvaniji bova videla, če se vampirji lahko pregrizejo skozi platno šotora in nama spijejo kri. A se bojim, da jo bom Slani do tja spila sama in bodo lahko zobe zasadili samo vame.

Ako me ne fentajo in me Slana ne bo zvrnil v obcestni jarek, bova skupaj vijugala po najlepši cesti na svetu, 118 km ovinkov po cesti Trafagarasan.

Pot naju bo vodila čez Bukarešto v Bolgarijo.

Pravijo, da je Bolgarija tako nevarna, da še Romuni ne upajo tja.

Dokler naju ne ukradejo, bova križarila od samostana do samostana, trekala po hribih in pila tako opevano bolgarsko vino.

Na potovanjih sem prevečkrat izkusila, da stereotipi potrjujejo pravila. Da držijo predvsem za turiste, ki ne znajo odpreti srca.

Najbolj revni so me vedno nahranili. V najbolj umazanih državah sem spoznala najbolj čista srca. V najbolj zaprtih državah sem spoznala najbolj odprte ljudi.

Zato se na pot odpravljam z zdravo mero razuma in neskončno mero pričakovanj.

Kolikor naju poznam, se bova samostanov, cerkva in spomenikov kmalu naveličala in bova raje na obcestni klopci klepetala z domačini. V diskoteki plesala na njihove hite, ki jih še poznava. Na televiziji spremljala njihove oglase, ki pobirajo canske leve kot Hilda kumarice v Pliberku.

Prehodila bova smučišča nad Banskim, kjer je zmagoval Petar Popangelov in si privoščila skok v bazen v nobel hotelu.

Kako bova nadaljevala pot, se še nisva odločila.

Najbrž se bova vrnila v nama tako ljubo Makedonijo.

Mogoče se bom v Črni gori sekirala, ker nisem s sabo vzela maturanstske obleke za fensi žur. A kaj ti bo obleka, če imaš planinske čevlje …

In kaj ti bo dober avto, če se z njim zapelješ samo v nedeljo k maši.

In kaj ti bo blog, če na njem ne deliš svojih izkušenj.

Sproti vam bom javljala, kje sva.

Sledite nama s prstom po zemljevidu.

Mogoče boste kmalu na podoben trip šli tudi vi.

Advertisements
Kategorije:ŠTIKLE & RUKZOKOznake: , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: