Garderobna soba in nogomet ohranjata razmerje živo


Pravkar sem se s polnim naročjem njegovih srajc privlekla v stanovanje.
Blazno utrujeno sem šla mimo njega, ki je odsotno spremljal šport na TV, mu pomignila na kup njegovih speglanih srajc in on me je pogledal z največjo hvaležnostjo.
Pozabimo, da srajc nisem peglala jaz, ampak sem se samo spotoma ustavila v čistilnici, a vse za njega.
In on to ceni.

Ne ve pa, da so se pod tistim velikim kupom skrivale tri velike vreče mojih novih zimskih pridobitev. Malo sem si obrisala pot s čela, glasno zavzdihnila in vse skupaj odnesla v garderobno sobo.

Njegove srajce sem spotoma vrgla na posteljo in zaprla vrata za sabo.

Previdno sem iz vrečke zvlekla nov plašč. Ga pomerila, se z njim zavrtela pred ogledalom in ga še bolj previdno obesila na velik obešalnik ter vse skupaj zatlačila globoko med poletne obleke. Potem sem nase navlekla zlato obleko, ki bo super za novoletne zabave. Sicer ne vem, katere novoletne zabave, ker še na nobeno nisem povabljena, a dobro je biti pripravljen, mar ne? Če pod njo oblečem še smučarsko perilo, lahko grem z njo tudi na štante.

Na koncu sem si obula nove čevlje, si nadela najbolj blažen nasmešek in se mu pokazala. V samih nogavicah in novih čevljih me mora imeti rad. Takrat me zagotovo ne bo nahrulil, da je treba plačati še mizarja in to mojo prekleto garderobno sobo. Pogledal me je izpod čela, preveril gumo na podplatu, pretipal šive in odsotno pokimal mimo mene. Točno tisti trenutek se je na tv začel prispevek o večnem derbiju med Mariborom in Olimpijo in novi čevlji so bili v trenutku pozabljeni.

Uf, dobro sem jo odnesla.

Plašč sem prihranila za sibiriski mraz. In derbi med Barcelono in Realom iz Madrida. Ko se bo ves evforičen spravljal v mesto na prenos tekme, bom potegnila ven plašč in se pretvarjala, da ne vidim njegovih izbuljenih oči. Ko bo dvignil obrv, bom nedolžno rekla: “Kaj? To staro feco gledaš? Pa to imam že od poletja, kupila sem jo na razprodaji v Trstu. Bil je praktično zastonj! Greh bi bil, če ga ne bi kupila! Pravzaprav sem toliko prišparala, da si zdaj lahko s tem denarjem kupim smučarski kombinezon! A ti bi rad, da mene zebe? A tak si?”
Ker se mu ne bo dalo pregovarjati z mano, bo samo zavil z očmi, si poveznil kapo na glavo in že bova tekla o Trubarjevi proti mestu.

Edina jeba zna bit, če pozimi ni fuzbal tekem.

Potem bom morala ubrati drugo taktiko.
Reče se ji izredni popusti.

Niti on ni tako nor, da bi verjel, da so štacune pred novim letom spustile cene za 50%. Zato izredni popusti za redne stranke. Kar jaz sicer kategorično zanikam, saj si praktično nič ne kupim!

Skratka, izredni popusti. Pred domačimi vrati. Flomaster in listek s ceno. Enostavno prečrtaš ceno, dopišeš popust, na približno zračunaš znižano ceno in domov si prinesla glavni dobitek!

Sicer potem dva meseca ne ješ in se z biciklom po snegu voziš v službo. A imaš nov plašč! Bicikl parkiraš popolnoma zmrznjena, rok ne čutiš vsaj do kosila, a nič zato. Saj ti ne bo treba držati vilic in noža. Tisti spufan sendvič iz suhega kruha boš pa že nekako stlačila vase.

Predvsem pa je garderobna soba fajn zjutraj.
Punčke potrebujemo zjutraj več časa, zato jaz vstajam prva.
Sploh pa, dokler nisva imela WC-ja ločenega od kopalnice, je bila to stvar preživetja…

Vsako jutro se je užaljeno pokril čez glavo, ko sem prižgala luč in začela odpirati omare v spalnici. Dokler sem jokala pred polno omaro, da nimam kaj obleči, je že pokukal izpod kovtra in začel brskati po telefonu.

Mamicu mu vidim, sem si mislila, daj kovter nazaj čez glavo. Kajti sledila je faza oblačenja. Poleti še gre. S tistimi zagorelimi kraki hodiš gor in dol, se ovijaš v prosojne majčke, ga malo dražiš s kratkim krilom in mu pobegneš v službo preden odloži telefon.

Pozimi pa… je bilo pa sramotno.

Pravzaprav se je začelo pozno jeseni. Z dokolenkami. Dokler sva bila še frišna, sem se vsa ena fina oblačila vkopalnici. Kajti nič ni bolj nagravžnega od pogleda na babo v spodnjicah, modrcu in tankih dokolenkih. OK, če si Gigi ali pa Cara, to najbrž zgleda božansko. Vse ostale milijarde žensk, če odštejemo tiste v subtropskem in tropskem pasu, ki dokolenk pač ne potrebujejo, zgleda katastrofalno.

Glasno se je smejal, ker je vedel, da mi je zoprno. A še zmeraj imam raje dokolenke na nogah, kot vnet mehur v rokah.

A zima je stvar samo še poslabšala.
Takrat so na udaru najlonke. Žabe. Žabice, kot jim on rad reče.
Umiral je od smeha, ko sem se tlačila v njih. Poskakovala na eni nogi, potem na drugi, na koncu si jih z obema rokama vlekla čez rit in poleg glasno sopihala.

Njemu je bilo za crknit smešno.
A nič več, amigo!

Tvoja žabica zdaj gola skače v garderobni sobi.
Za prenos derbija med Ulo in žabami v živo bo po novem treba vstati iz tople postelje.

Pa še to: pohištvo so mi naredili pri Mizarstvu Potočnik. Z njimi sem noro zadovoljna.
In oni tega oglasa niso plačali.

Je samo toplo pripročilo za moje bralke, ki bi rade še kdaj seksale kljub kilerskim dokolenkam navkljub….

 

 

 

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: