Korošci radi jemo sneg


 

Slana pravi, da smo Korošci obsedeni s smučarijo.
Sploh naša familija. Ker tukaj ne poznamo, niti vljudnosti niti usmiljenja.

Pomemben je vsak detajl.

Kako se zazibamo v kolenih, ko vržemo smuči na ramo. Z daljšim delom naprej, da pri obračanju komu ne odsekamo glave. Kdor jih nosi drugače, je navaden idiot.
Zelo dobrodošli so škripajoči pancerji, ki že na kilometer naznanjajo, da prihaja težek frajer. Tisto jamranje plastike pomeni, da imaš pancerje našponane do konca in taki bodo tudi zavoji. Ostri in čisto zajebani.
Največji asi imajo ves čas pokrčena kolena, hodijo počasi in gledajo nekam nad glave drugih smučarjev. Kot bi v mrzlem zraku vohali skrito sporočilo od boga: “Ti si car!”
Ta nonšalanca je praktično edina eleganca, ki jo Korošci premoremo. Briga nas za slabe ceste, saj smo najbolj srečni, ko jih pokrije debela plast snega.

Takrat se privlečemo iz svojih votlin in glasno rjovemo.

Uporabljamo izraze kot so:
Švrlanje: nekdo, ki misli, da dela hitre zavoje, a v resnici samo miga z ritjo
Švrli: tisti, ki miga z ritjo
Ritnlaga: nekdo, ki se vozi, kot bi sedel na wc školjki
Abručanje: drajsanje v dolino
Kristjanje: zavoj
Šluti: reva, ki ne upa spustiti smuka z vrha
Šluk dila: stara smučka, na katero je prišraufanih 5 štamperlov v vrsto

To so tehnične specifikacije.
Potem pridejo na vrsto šminkerska pravila.
Vedno so doterani.
Imajo zadnje modele kombinezonov in zadnje modele smuči. Pa ne zadnje modele na razprodaji. Ponavadi se barvno ujemajo. Tudi palice in pancerji.

Korošec nikoli ne bo imel čelade s samorogovim rogom ali plesal na après skiju oblečen v žirafo. Za après ski imajo velika bela očala, kratko majico, da se vidi vtetoviran ratrak na rami, in med plesom poskakujejo kot mlade koze.

Res, ubogi Slana.
Faširamo ga od prvega dne, ko je prišel k Bukovniku:”Hlače imaš prekratke, črna v bundi ni enaka kot črna v hlačah in očala ne pašejo k čeladi.“
A nam je gladko zaprl kljune, ko je iz notranjega žepa potegnil toplo kapo v barvi čelade. Mater, seveda, še kapa!

Zato je včasih treba iti v svet, da dobiš novo perspektivo.
Ne samo zaradi žirafe na šanku in kape na glavi, temveč tudi prostranih smučišč, specialitet v brunaricah in nočnega lajfa.

Francozom je fajn.
Francozi se ne sekirajo, kako so oblečeni na smučanju. Imajo smučarske kombinezone izpred zlatih let Alaina Delona, sposojene smuči in bele labele, ki vsake zobe naredijo rumene.
Francozi imajo ful Alp.
Če so naše gore namenjene predvsem pohodnikom, kravam, varovanju okolja in ovcam, so njihove namenjene kolesarjenju, smučanju, heliskiingu, vožnji s pasjimi vpregami, celcanju, partijem in – uživanju.

Francozi imajo res srečo, ker je njihova nacionalna jed pomfri. Kar pomeni, da praktično ne paše med fast ali junk food, ampak med lokalne specialitete. Dodajo še kak belgijski vafelj in italijanski bombardino, DJ-ja zaklenejo v ptičjo hišico in kmalu po šankih plešejo žirafe, dinozavri in beli zajci. Živalske kostume prodajajo v vsaki pošteni smučarski štacuni in več kot očitno gredo za med.

Midva sva se letos odpravila v Les2Alpes.

Ne bom razlagala, da sva izbrala napačno pot, ki je bila 50eur dražja (tunel) in 120 km daljša (čez Grenobel namesto čez Briancon), a adrenalin je začel šponat zadnjih 30 km pred vasjo, ker je začelo snežiti kot noro in avti so začeli zapuščati cesto kot crknjene muhe. Slana je klel v brado, ker nisva imela verig, jaz pa vanj, ker jih ni kupil. A Mini je šel kot tank. Ko je pred nama začel v rikverc lesti crknjen avtobus, poln na smrt prestrašenih Madžarov, je samo poskočil mimo in odropotal v noč.

This slideshow requires JavaScript.

Prihod v aplsko smučarsko vasico je bil res pravljičen. Vse zasneženo, vasica rumeno osvetljena, povsod veseli obrazi in iz gostilnic vonj po vinu in siru. Malo morgen, v resnici je pihalo kot svinja, sneg je nosilo v oči in nikakor nisva našla apartmaja, ker je bila vidljivost nula.

Ampak jutranji pogled je odtehtal vse suhe sendviče po poti, 150eur cestnin in 12 ur vožnje.
Pred nama so se odprle alpske doline, smučišča do 3600m, obdana z zasneženimi vršaci. Čeprav beseda vršac načeloma pripada samo Jakobu Aljažu, ni primernejše besede, ki bi lahko opisala kulise lepote prve jutranje smuke. Priznam, pred vzpenjačo sva stala 10 minut preden so jo pognali, se grebla in taktično prehitevala stoječe v vrsti, da sva lahko prva rezala špagete, ki so jih pridno nateptali ponoči.

Včasih pozabimo pogledati. Se ustaviti. Videti.
Tokrat ne.
Nisva samo naredila selfijev, videov, storyjev na instagramu in SMSov za mamo, ampak sva obstala in gledala. Bili so pogledi za bogove in napolnit dušo.

This slideshow requires JavaScript.

Kot so za bogove njihove gostilnice, kamor greš zvečer napolnit lačno rit.
Mičkeni bufeti z eno ali tremi mizami. Flaša spodobnega vina je 20eur, sirov fondi po osebi 18eur, spomini na krohot za tisto mičkeno mizo, kamor se je ves čas kadilo iz kuhinje, pa neprecenljivi.

Sem povedala, da pravi Korošci radi jemo sneg?
Na srečo imajo Francozi ful javnih stranišč.

 

 

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: