Lov za andaluzijskim zakladom


Že 14 dni je minilo od potovanja po Andaluziji.

Domov sem prišla tako utrujena, kot bi prehodila celo pot do Španije. In nazaj.

Že na letališču v Malagi sta moška predstavnika naše ekspedicije stiskala pesti pod pultom rent-a-carja.

V Sloveniji sta naštudirala različne ponudnike, obvladala vse finte, a na koncu so nas spet nategnili. Ker smo prišli po polnoči, so nam dodatno zaračunali pozen prihod. Malo sta sicer rentačila, napihovala mišice in kazala zobe, a sta se na koncu predala. Nima smisla it v arest že prvo noč.

Brez moških nama s prijateljico ne bi ostalo drugega, kot da zajahava vsaka svojega osla in poženeva kopita čez prostranstva širne Andaluzije.
Dežele pršuta, črnih bikov in rdečega vina.
Valjda, dve babi se pač lažje orinetirata z zemljevidom, kjer je pod gusarsko zastavo označen kufer novih čevljev kot z garminom, mar ne?
Kar se je kmalu izkazalo za živo resnico…

V Malagi smo plezali na ostanek gradu s čudovitimi mozaiki.
Pot nam je tekel po hrbtu in na vrhu hriba smo ugotovili, da smo šli na pravi hrib.  V napačen grad. V tistega brez mozaikov. Trdo desno ob obzidju pravega gradu smo grizli kolena daleč navkreber.
Je pa res, da smo s ptičje perspektive videli celo Malago, pristanišče in mičkenega toreadorja, ki je poskakoval v prazni areni in mahal z rdečim dežnim plaščem.

Šli smo v Picassov muzej. Fajn je blo. Kupila sem si en svinčnik. Črtast, kot so bile Picassove majice. Ki so jih tudi prodajali. Na žalost je na hrbtu pisalo, da je to Picassova majica iz muzeja v Malagi. Raje bi videla, da mi na hrbtu piše Popaj.

Iz prilično dosadne Malage smo pognali naših 100 osličev čez Marbello in Gibraltar v Cadiz.

Marbella izgleda tako, kot da bi od Poreča do Trsta obalo pozidali s hoteli Delfin. Ti se voziš mimo po avtocesti, na eni strani morje in neskončni hoteli, na drugi strani, daleč tam nekje pri Kozini, pa čebelnjaki Bernardinov pod hribom. Od hriba do morja je vsaj 30 km.
Zakaj bi šla na morje na Kozino in si po možnosti za penzijo tam kupila  apartma? S pogledom proti Postojni.
Najbrž bi guznila že prvi dan, ko bi se z ležalnikom pod roko odpravila na 30 km oddaljeno plažo.

Je pa Marbella lepo staro mestece.
Mičken trgec. Če pripreš oči in spregledaš zmačkane Angležinje v poznih petdesetih. Vidiš pa domačinke, ki v tradicionalnih oblekah korakajo na družinsko praznovanje. Volančki jim plapolajo, v laseh imajo ogromno rožo in v črnih očeh samozavestni pogled. Da blesavim Angležinjam ne bi padlo na pamet, da bi se fotkale z njimi.
A piši kuči propalo, nič jih ne ustavi. Tetke z volančki samo zavijejo z očmi in se takoj pojavijo na instagramu neznanke iz Birminghama.

Mali je svet.
Kar je zelo slabo.

Gibraltarja sploh ne bom opisovala, ker je zelo pozabno mesto.
Edino moja prijatetljica se po novem kiti z novo Casio uro iz Gibraltarja. Jo je dobila poceni. Brezcarinska cona, pa te fore. Saj veste? Ne. No, ja.
Pa ful postavnih policajev povsod, je le angleška kolonija. Opic nismo šli gledati, ker bi morali vsaj 2 uri čakati v vrsti za vzpenjačo.
Pa saj še sami Španci vedo povedati – ko se bomo znebili Angležev, bodo Gibraltar zapustile še zadnje opice…

V Cadizu smo dobro jedli.
Našli smo tapas bar, kjer naj bi imeli na glavo obrnjeno sliko Franca.
Sicer je kelnar ob vprašanju, kje je slika Franca, skoraj mene obrnil na glavo in si nekaj podobnega “putamdare” zagodrnjal v brado. Nisem upala preveč težiti, ker sem si pred tem naredila sramoto in ga namesto za “un vaso” (kozarec) prosila za “un beso” (poljub).

Pot nas je mimo Jereza čez hribčke vodila v Sevillo.

Prišli smo z večerom, avto parkirali na črno pri dveh Romunih, ki sta prisegla vsak na svojo mamo, da nam za 15EUR čuvata avto naslednja dva dni, in jo ucvrli v mesto na tapase. Priporočena gostilnica je bila polna, zato smo se naslonili na okensko polico taiste ošterije, ki je bila ravno dovolj široka in dolga 4 komolce, 4 kozarce in steklenico vina. Polica, ne ošterija. Noč se je prevešala v jutro, ko smo se podali v lajf. Bizgeci.
Vse je bilo že zdavnaj zaprto, in ko smo cepetali proti domu, se je oglasil moj notranji navigator. Sicer nikoli ne najde doma, najde pa najbolj od boga pozabljene bifeje.
To imam še ziher s Koroške, ko me je oče pošiljal v gostilno k Pri Pridgarju po čike. Razvila sem nezmotljiv voh za postane čike in prazne kozarce vina.
Tudi tokrat me ni izdal.
Skozi okno sem videla poln bar, veselo so nazdravljali in skozi okna se je valil oblak dima. Doma sem!
Gladko sem odprla vrata in obstala, kot bi videla od mrtvih vstati pokojno Pridgarjevo Elo.

Prijatelj, ki se mi je zaletel v hrbet, je tiho šepnil: “Bejžmo, tukaj imajo sedmino!”

Prepozno! Pod roko me je držal mini don Juan in me pospremil k šanku. Šanku, ki je imel baldahin iz mrtvaškega prta, ob strani je stal kip Jezusa v naravni velikosti (predvidevam, ker dvomim, da je tipa kdo dejansko kdaj videl), pod njim pa morje umetnih rož in prižganih sveč. Po stenah so visele slike Device Marije, malo morje Jezusov, Julio Igelsias in velika slika vojvodinje Albe. Tiste Albe, ki je pred nekaj leti umrla, a je najbrž v krsti še danes ista, kot je bila na svoj poslednji dan. Tako je bila nafilana z botoksom in silikonom, da ji še črvji zob časa ne pride do živega. Bogata je bila pa tako, da si lahko po njeni zemlji prehodil Španijo od severa do juga.

Valjda ga je stara vešča rada pila v tej odbiti gostilni.
Kdo ga pa ne bi.
Gin so mešali s tonikom kot špricer na Štajerskem.
To je bil v resnici hajlajt potovanja po Andaluziji. Kar je žalostno.
Raziskovanja sveta je ubila kanalizacija globalizacija.

 

 

 

Advertisements
Kategorije:ŠTIKLE & RUKZOKOznake: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: