Pod zlatim umbrijskim soncem


Sedim ob bazenu in gledam belega mačkona, ki se potuhnjeno slini za vogalom in prav po mačje napleta, kako bo med letom sklatil lastovico, ki se naceja s klorirano vodo iz bazena.
Lastovica s klorom, jaz z mehurčki.
Jutri bom praznovala rojstni dan in že dva dni se cmerim. To so te hormonske motnje, ki pridejo z leti, vam rečem.
Včeraj sem točila debele solze, medtem, ko sem sredi naliva plesala na koncertu Gregoryja Porterja. Danes zjutraj ob croissantu z vanilijevo kremo. Temu cmerjenju je najbrž botrovala misel na domačo tehtnico Prasico.

Kaj šele bo, ko bo treba spakirat kufre in se posloviti od zlate Umbrije.
Pokrajine, ki naj še dolgo ostane tako zapostavljena. Pozabljena od vseh, a ne od boga.

V rahlem vetru se zibajo žitna polja, med nasadi oljk se skrivajo divji prašiči. Na trtah lovi sončne žarke letošnja trgatev, iz kuhinj odmeva glasen smeh treh non, ki delajo domače raviole in na debelo ribajo tartufe. Opoldne so ulice prazne, travniki samevajo. Ko pritisne vročina, je najbolj zmazati krožnik pašte, obležati v senci, si poriniti klobuk na nos in v miru zasmrčati.

A ne v mestu, ki živi in diha za umetnost. Za glasbo. Jazz.
Letos je bil v Perugii že 45. Festival Umbria Jazz.

Po njihovih rdečih tlakovcih so udarjale od takta zlizane pete največjih glasbenikov vseh časov. Šlukali so svoj glaž vina v bifeju čez cesto in uživali v hladu ozke ulice. Srednjeveške palače, cerkve za vse okuse in vse barve, mesto se kopa v soncu in glasbi.

Tako sva se po mestu izgubljala tudi midva.

Iskala skrite trge, kjer so mački imeli svoj javni sekret in kjer je slučajno stala še ena miza za dva. Dva bebca, ki gresta na potovanje za nosom. Tokrat se nama je res usralo. Čim sva se stlačila za tisto malo mizico, se iz gostilne zaslišijo prvi takti.

Najprej sem pogledala izza ovinka, če so slučajno kuharice začele štrajk in ropotajo z ribežni.
A na ribežnu je bil pevec skupine iz Lousiane, ki je zabavala jedce.
Najprej je začel plesati bugivugi star stric, potem so z ritjo migale kelnarce, na koncu je cela gostilna plesala vlakec. Dedci so izkoristili priliko, da so klofali po ženskih zadnjicah, njihove lastnice pa so glasno vreščale in v rokah vrtele kuhinjske serviete. Ko so primigali še na teraso, mi je Slana siknil skozi zobe:” Ni šans, vlakca pa ne bom plesal!”

Na srečo je bil gazda gostilne tudi lokomotiva vlakca in je imel oči samo  za gromozansko rit svoje natakarice in nama ni bilo treba poskakovati po srednjeveškem mestu in vpiti: “ Ta-da-ta-ta-da-ta, tekila!”

Takrat sem se prvič cmerila. Pa ne zaradi vlakca, ampak neke sreče v luftu. Brezskrbnosti. Zavedanja, da je vse OK. Da bi tako moralo biti vsak dan.

Predvsem pa sem se veselila večernega koncerta, ki je bil tudi glavni povod za obisk Perugie.
Melody Gardot in Gregory Porter na stadionu sredi mesta.
“Melody, Melody,” sem se šobila: “A če bi delala na gradbišču, bi ji bilo ime pa Šajtrga?”
Preverim na wikipedii in osupnem. Mater ji, ni samo Melody, je tudi Joy. Fakof. Jaz pa ena obična Urška. Kmetica.

Ampak Melody bi v resnici lahko bilo ime tudi Šajtrga. Ko je odprla usta, je bila Božanstvo. Iz svojega banda je naredila cel orkester. Trop plemenitih konj, ki so jim usklajeno plale mišice. Se skupaj podali v dir in tekli in tekli… Do konca, ki nas je dvignil na noge.
Kar za Melody ni samoumevno. Stati na nogah.
Pred 15 leti jo je komaj polnoletno na prehodu za pešce zbil avto, ki je prevozil rdečo luč. Fasala je dvakrat zlomljeno medenico, poškodbo hrbtenice in glave ter bila obsojena na izjemno dolgo in noro boleče okrevanje. Sama vem, kako to izgleda, ker se je to zgodilo moji dobri prijateljici, in vem, kako ti iz trebuha gledajo tračnice. Kako neznosne so bolečine in kako dolgotrajno je okrevanje.

Melody se je morala vsega naučiti od začetka.  Od umivanja zob do hoje. Motila sta jo svetloba in zvok. Pozabljala je. Takrat ji je zdravnik, ki je verjel v moč glasbe predlagal, naj začne pisati pesmi. Ležeča na hrbtu se je naučila igrati še kitaro. Klavir igra od svojega osmega leta. In poje kot žubori voda. Čisto. Brez približkov.
Njen prvi javni nastop je bilo prve pol ure po dolgih letih, ko ni čutila bolečin.
Najbrž te taka poškodba naredi nepremagljivega.

Kot te naredi nesmrtnega nastopanje s simfoničnim orkestrom iz Perugie. Gregory Porter je imel to čast, da je z njimi prepeval uspešnice Nata Kinga Colea. Topla umbrijska noč v objemu nesmrtnih melodij je ustvarila kolektivno zadetost.

Mene je imelo, da bi na oder vrgla spodnje hlačke, a sem se ustrašila, da bi ga vložek lahko ubil. Na koncertih mi včasih pač uide od sreče…

Namesto mojih hlačk je koncert popestrila poletna ploha, ki je pregnala mnoge obiskovalce. Pusiji!
Po desetih minutah je bilo plohe konec, hkrati pa se je zaključil tudi festival Umbria Jazz. Gregory nam je pustil zadihati s svojim Liqud spirit in vsi smo plesali objeti, kot da pripadamo skrivni bratovščini priviligirancev.
Kar v resnici smo bili.

Skupaj smo ustvarili noč, ki je nihče od nas ne bo pozabil.
Pa še sleči se mi ni bilo treba.
In maček ni ujel lastovice.

 

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , , , , , , , ,

2 comments

  1. zelo podobno en teden prej na istem prizorišču: massive attack & young fathers z dvojnim lightshowom (drugi so bile strele v oluji za in nad odrom) … pa že štiri leta nazaj na the roots … pa še kdaj bo, nujno!

  2. o ma gad! to!
    “Takrat sem se prvič cmerila. Pa ne zaradi vlakca, ampak neke sreče v luftu. Brezskrbnosti. Zavedanja, da je vse OK. Da bi tako moralo biti vsak dan.”
    to je to, kar rabimo.. pa da nam obcasno kdo to pove. danke!

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: