Fantje iz Vipavske doline in Korošice smo zmeraj bili usodna kombinacija.
Vsi smo strašni žurerji.
Podražani so v študentski dom prinesli domače vino, Korošice smo ga pa pomagale spiti.
Kajti Korošice smo izjemno zveste prijateljice. Ko je vojna, je vojna za vse.
Najbrž jih pa tudi malo spominjamo na njihove mame.
Rade kuhamo, veliko in hitro govorimo, blazno rade komandiramo in jim vedno dajemo potuho.
Naš, da je vrgel hladilnik z balkona?
Naš pa že ne.
Naš da je gol tekel po študentskem naselju ?
Še na plaži se noče sleči.
Poleg tega imamo oboji širok W.
Njihove je bolj fin: »Wajdušna, Wotlca, Washington in Wimbeldon.«
Naš je bolj kmečki: »Sm pršwa, pa sn vidwa, da sn ga vsrawa.«
Potem imajo oni še svoj G, ki je kao H.
Tega se nikoli nisem naučila.
Se pa Vipavke in Korošice nikoli nismo marale.
Mogoče ravno zato, ker smo si preveč podobne.
Predvsem imamo obojne v Ljubljani dovolj težav.
S plačevanjem najemnin ohranjamo ljubljanski nepremičninski trg na zavidljivem nivoju. Tam nekje pri petdesetih si lahko kupimo mini garsonjero in do smrti plačujemo oderuške kredite.
Najbrž bi bilo lažje, če bi si lahko našle bogate tipe in se vselile v njihova staromeščanska stanovanja.
A Korošice bi si raje pregriznile žile, kot da bi se majale na visokih petah v Asu ali sredi marine na Krku.
Raje hodijo na Metelkovo ali v Bunker na Gerbičevi.
Tam težko najdejo fine ljubljanske tipe, ki se ne bi bali dreka na čevljih, pira za rokavom in težke pesti Korošcev. Če že najdejo kako Korošico, zna biti, da je ne razumejo, še večja možnost pa je, da pokasirajo njen prezirljiv pogled, kot da se jim je pravkar na roko usral golob.
Vipavke so bile prav tako kot Korošice deležne vzgoje strogih babic, ki jih je vojna naredila nepremagljive. Zato so pri njih zrastle ponosne, samozadostne in trmaste vnukinje.
Imajo izpit za kamion, pod umivalnikom rorcange, v avtu kleme, v žepu šraufenciger in ne bojijo se pajkov.
Le pri kačah bi znal biti problem, a ponavadi imajo več opravka s slepci in glistami…
Mogoče bi bil že čas, da se omehčamo. Mogoče lahko komu drugemu prepustimo volan in mu verjamemo na besedo, ko rečejo, da imamo seksi hležnje.
Ta bo težka, saj smo se zmeraj morale boriti za svoj prostor pod ljubljansko mikroklimo. Milijonkrat smo nasankale, stokrat šle na led in velikokrat jokale. Vsakokrat, ko smo bile na tleh, nas je pokonci držala misel, da se zmeraj lahko vrnemo domov.
Vedno znova se rada vračam na Koroško in vsaj enkrat na leto v Vipavsko dolino.
Na Uhajne pobirat kakije, na joto z mesom in štrudl iz domačih jabolk.
S težkim srcem in še težjo nogo jo skliznem mimo Podrage.
Če se enkrat tam ustaviš, zlepa ne zlezeš iz njihovih kleti.
Iz mladih juncev so zrastli veliki junci. In iz malih src so zrastla velika srca, pa še množijo se…
Ko te oni enkrat objamejo, jih nikoli ne pozabiš.
Kot nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko sem po martinovanju zbudila v njihovi mladinski sobi.
Nekdo je ponoči sredi sobe navozil velik kup gnoja.
Še danes ne vem zakaj in ne vem kdo.
Najbrž je bila kaka besna Vipavka.
Korošica bi naredila isto.
Ta kolumna je bila objavljena tudi v Lokalne Ajdovščina.
MOJ B®LOG 
Komentiraj!