Res sem si kupila pameti, ko sem naročila črno kuhinjo.
Da ne bo pomote – izgleda super.
Če si anoreskična štrigla, ki malica kozarce belega vina.
Si hudo slaboviden.
Imaš hišno pomočnico, ki na tvojih črnih pultih vsak dan trenira za svetovno prvenstvo v curlingu.
Isto velja za štedilnik na plin. Hudo seksi zadeva na blazno erotične rinke.
Če imaš rad seks v peklu.
Kmalu sem pogruntala najboljši način za čiščenje – ugasnem luč in grem spat.
To je zadnje čase vedno bolj ustaljena praksa.
Po velikem fiasku, ko sem 14 dni vzgajala divji kvas in potem iz njega spekla idealno opeko za prenovo stare panonske domačije, sem šla na tečaj peke z drožmi.
Ker zaenkrat še ne planiram prenove stare panonske domačije in ker sem ob vselitvi v stanovanje prejela v dar knjigo Drožomanija, se mi je to nekako zdela najbolj smotrna rešitev.
Od takrat je pri nas v luftu vedno en bel oblak.
Človek bi rekel, da vsak dan naznanimo papeža, v resnici pa jaz mesim nov hlebec kruha. Blazno ponosna sem na svoje velike steklene kozarce, polne različnih mok. Stare etikete porabljenih mok menjam z novimi in kozarce prav z ljubeznijo objemam, ko iz njih bašem moko. Z malo žlico v povprečju nasujem 5g moke, z veliko pa 20 gramov.
Najbolj uživam, ko v vzhajane hlebe zarisujem vzorce z dobro staro britvico. Ali sploh veste, kaka znanost je kupiti navadno britvico? Po moje so izginile hkrati z rumenimi iskrinimi telefoni, ljubezenskimi pismi in prihodom kosmatih hipsterjev. Kupiš jih lahko samo v paketu po 5 in stanejo skoraj 4 EUR! Banda! Kot bi na bolšjaku kupovala plato od Amande Lear.
Pa ti s plato od Amande riši rožice po kruhu…
Prvi je bil ajdov kruh z orehi. Z zadnjimi orehi z Melov. Lansko jesen je ta avtohtoni oreh, ki je imel edinstveno rdeče jedro svojega ploda, podrl orkanski veter. Malo je manjkalo, pa bi star oreh podrl še štalo in bajto, ki ji je 100 let pokorno nudil senco. V tem primeru, bi moje kruh opeke prišle zelo prav, a smo imeli krompir in je samo malo polizal streho in telebnil na vrt.
Kruh sem podarila. Zdelo se mi je lepo darilo in s tresočimi nogami sem čakala, ko so ga prerezali. Bil je popoln.
Takrat sem se v mislih poslovila od tete, ki mi je podarila to knjigo za peko kruha.
V času, ko sem jaz vzgajala divje kvasovke v kozarcu za vlaganje, je ona še zadnjič preganjala divje kvasovke iz svojega telesa. Po 12 letih srditih bitk je izgubila vojno z njimi.
Vesela sem, ker sem se poslovila od nje. Ji povedala, da jo imam rada.
Da nikoli ne bom pozabila na prve škampe v lajfu, na katere me je peljala za moj 14. rojstni dan. In na prvi zlat prstan, ki mi ga je kupila za 16. rojstni dan.
Na vse njene nore fore.
Ko je na morju sredi noči postavila šotor pred našo prikolico in je mojo mamo zjutraj, ko je odprla vrata, skoraj kap. Ni si upala pogledati, kdo se je nasral na našo parcelo in zmerjala fotra, ker mu je bilo nerodno napizdit nekoga skozi šotorsko platno.
Nikoli ne bom pozabila šampanjcev, ki smo jih iz tapravih glažev pili sredi neskončnih zasneženih planjav Val Thorensa. In nikoli ne bom pozabila njene pite z divjmi jagodami, ki mi jo je prinesla za za rojstni dan.
Bila je pravi potepuh in pravijo, da sva si v marsičem podobni.
Človek se pač rad zgleduje po najboljših, mar ne?
Da vam ne povem, kako odbita je bila šele moja babi…
Leto 2018 je bilo prekleto težko in vesela sem, da se bomo kmalu poslovili od njega.
V srcu pa se nikoli ne bom poslovila moje babi, Ksenije in starega oreha, ki so nam dali zdrave korenine in nas naučili, da stegujemo svoje veje daleč in visoko.
MOJ B®LOG 
Komentiraj!