GONEČE ŠEFLE


Res je butasto začeti blog s stavkom: »Včasih smo bile Leteče šefle cuker in sol vsakega žura, kraljice tematskih zabav, obupne karaoke pevke, hude ko rakete, zelo zanič kokete.« in preplozano zgodbo o tem, kako je mala Zala med zviranjem okrog štange padla direkt pod šank. Oblečena v prostitutko.

O tem, kako sem med štopanjem v Istri policajem pokazala rit, da so mi napisali kazen, potem pa me zategnili do doma. Kar je bilo v resnici še največja kazen, saj so pingvinaste sosede že hodile k maši in se križale, ko sem se skotalila iz policijskega avta.

Kako so nam v Dolenjskih toplicah namesto kaberneja postregli s šmarnico in smo naslednji dan imele bolečino neznanega izvora.

Med zimskimi olimpijskimi igrami smo sedele v banji in se pretvarjale, da smo jamajška bob ekipa. Malo bolj bela, malo bolj debela in precej bolj vesela. Strašno marljivo smo se nagibale levo, desno, naprej, nazaj, si aktivno zlivale penino po pižami. Oboževale smo zajtrke s penino, ki so se razvili v neskončne zabave.

Vsak vikend smo se dobivali na žurih. Karaokah. Šli na partije. Skupaj na morje. Bili nočni strah in trepet sosedov v kampih.

Odkar imamo resne službe, blazno resne fante, kredite, namesto tangic nosimo krščanske gate, praktične modrčke in so pernate boe požrli molji, teh zgodb ni več.

Letos smo šli kolesarit. Samo eden izmed desetih je prišel soboti primerno zmačkan in nenaspan. Najbrž ga je draga zjutraj tudi napizdila, ampak ni priznal. Ker pri naših letih se to pač ne spodobi. Biti napizden.

V predpisanem časovnem okviru smo babe za veržejsko cerkvijo v spodnjih gatah lovile ravnotežje in se tlačile v kolesarske hlače, medtem ko so dečki sestavljali kolesa, jih pumpali, z odprtimi amortizerji jahali okrog britofa in izpod čelade gledali kdo ima daljšega. Sprednji in zadnji amortizer.

Vse dokler ni naenkrat zapiskalo in je nekam med nagrobnike odletel mini ventil. Čez dve sekundi smo se vsi puzali po britofu, da bi našli pogrešano matico. Nismo je. Potem je revež, ki je menjal zračnico, vljudno popenil, ker mu je 18 nestrpnih oči buljilo pod prste.

Tako se je začelo naše kruzanje po Prlekiji in Prekmurju. Tazmačkan je gonil pred vsemi in kazal kurz. Gospodje so se ganjali za njim, babe pa smo prav damsko fino gonile med koruznimi brezpotji. Z dvignjenimi glavami in s koli v riti smo pustošile po praznih prleških cestah. Vasi so bile prazne kot Černobil po eksploziji. Travce okrog hiše so pokošene na milimeter, živa meja porezana pod pravim kotom. Nikjer ni bilo žive duše. Še potepuške mačke so zabušavale v jesenski senci.

Tinekov brod na Muri je bil fensi limuzina, ki nas je dostavila v obmurski bife, kjer sta liter in slatina 8 evrov. Skupaj. Takoj smo postavili 10 glažev v vrsto in jih med glasnim smehom pridno praznili. Če bi bile Šefle iz starih dobrih časov, bi tam obtičali in bi nas z Brodom lahko zategnii samo še nazaj do Ljubljane. Tako pa smo pridno gonili mimo Otoka ljubezni in mimo romskih naselij, kjer je še koruza ograjena z visokim plotom.

Po kosilu v nobel gostilni, kjer so točili vino v tako fine kozarce, da jih niti eksat ne moreš, so nas z drugim brodom brzo dostavili v Vučjo vas, kjer nas je čakal Živina. S tistim Živino  iz Seksa v mestu imata skupen samo spol in popolnoma nič drugega. Prleški Živina je prijazen rajder trajka. To je tisti motor z golo babo z velikimi joški na tanku in dvema kolesoma zadaj. Sonce je zahajalo, mi pa smo pikali domačo šunko v tunki, bučno olje nam je s kruha polzelo po prstih. Glasno hropeči pes Ron se je podil za letečimi jabolki, sonce je tonilo v Muro, prijateljstvo je dobilo tisto topel svetniški sij. Nismo se še pozabili. Vsak živi po svoje, a še zmeraj imamo radi liter in slatino. Eden drugega. Čeprav se vidimo samo vsake kvatre enkrat. Ali pa ravno zato.

Globoko v sebi smo še zmeraj tisti, ki so v Bohinju imeli temstsko zabavo »Poroka«, se vozili okrog jezera v gasilskem avtu, drli po zvočniku, plesali po mizah, največji babjek je bil župnik, nesvesta je imela plastičen prstan iz kinder jajčka in ženin fotrovo poročno obleko s hlačami na zvonec.

Prepričana sem, da ima vsak od nas lepe spomine na svoje prijatelje.
Čuvajte jih.
In kdaj pokličite.
Na liter in slatino.
Pa na zdravje!

Aja, čaki malo, kdaj gremo spet v Bohinj?

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

  1. Bravo, super doživeto in zapisano!

    Lp,Vera

    V V pet., 25. sep. 2020 ob 09:35 je oseba MOJ B®LOG napisala:

    > urskaula posted: ” Res je butasto začeti blog s stavkom: »Včasih smo bile > Leteče šefle cuker in sol vsakega žura, kraljice tematskih zabav, obupne > karaoke pevke, hude ko rakete, zelo zanič kokete.« in preplozano zgodbo o > tem, kako je mala Zala med zviranjem okrog štange pa” >

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: