Jaz sem tista beštija iz pekla, ki verjame, da morajo prodajalke vse spustiti iz rok, ko moje veličanstvo prilebdi v njihovo skromno trgovino. Včasih me razkurijo, ker se želijo pogovarjati z mano. Drugič me razpištolijo, ker ne padejo takoj na kolena, odprejo vseh predalov, izpraznijo skladišča in mi s povešenimi očmi ponudijo vsaj 70% popusta.
Besen Slana ponavadi reče: »Se je pa kar shladilo!«, ko z ledenim glasom maltretiram uboge prodajalke in si mislim. »Kako ni jasnovidna? Kako ne ve, da iščem temno modre superge? Temno modre!«
Potem mi postane blazno nerodno in ne vem, kako bi se odkupila. A ji grem kupit en sendvič? Kaj jedo take mlade punce? Acai bowl? Ne, tolk ne dam. Jogurt? Mora biti veganski?
Isto je bilo včeraj. Kriva sem si pa sama, ker si naredim nek film v glavi, ki nima veze z realnostjo.
V zadnjem blogu sem se zmrdovala nad vsemi, ki pri rosnih 30 hodijo na lepotne posege. Kar pa ne pomeni, da nisem šla brskat po spletnih straneh teh lepotnih klinik in se odločila, da grem na posvet. Oprala sem si lase, oblekla svežo spodnjo majico, nič mejkapa, samo debela plast mastne kreme na fris. Tako si predstavljam Karadashianko, da gre po novo dozo mladosti. V smučarskem perilu kožne barve.
No, ta opevana klinika je bolj spominja na ofucan kafič iz osemdestih. Zguljena sedežna iz skaja, receptorka za šankom z zlato obrobo klepeta z modelom v strganih kavbojkah in mu razlaga razliko med botoksom in drugimi polnili. Fak, jaz sem gledala v tla in se pretvarjala, da me ni. Ubogi bodoči lastnik trdega čela se ni nič sekiral, da ga ena baba brez make upa pogleduje izpod čela in poskuša pogruntati, kdo s skriva pod masko. Pa ni bil Sebči Kavaca. Niti ni bil Alen Kobilica. Uf, še dobro. Teh dveh bi mi bilo škoda.
Končno se strašno preprijazna receptorka, ki govori v pomanjševalnicah, obrne k meni in mi da izpolniti obrazčke. Da nimam koronce. Tiste, da se strinjam s posledicami hialuronske in polnil sem pustila pač prazne. Prijazno mi prinese obrazčke nazaj, da dodam še dva podpiska k hialuronskim in polnilom in je rahlo zaprepadena, ko ji povem, da nisem prišla po deci česarkoli že, temveč samo na posvet. Če bi že kak deci, bi najbrž deci penince.
Ker tako sem si pa jaz predstavljala lepotno kliniko. Ne pa neke socialistične avtobusne postaje, kamor hodijo po injekcije kot po hostijo k župniku.
Pridem do zdravnice, se gledava obe v maskah. Čakam, da mi reče: »Tam se slecite do spodnje majice, bova midve pogledali ta vaš mili obrazek.« Potem bi ona vzela lupo in me pogledala milimeter za milimetrom, me cukala za podbradek, mimogrede cuknila kako brko in bila na koncu navdušena nad mojo pigmentirano kožo.
V resnici me je vprašala: »Kaj želite?«
In jaz, še ful prijazna (konec koncev si dobesedno rešujem kožo): »Prišla sem na posvet. Ne želim nobenih polnil, igel, nožev, šivov. Rada bi neinvaziven poseg, ki me bo osvežil.«
Nisem si mogla pomagati: »Mogoče bi bilo fajn, če me sploh pogledate, kaka sem?«
Teta dohtarca pravi: »Skinite tole masko.«
Ni bila glih navdušena nad mano. In sploh ni štekala, kaj bi rada. Na koncu je pogruntala, da sem premala riba za njeno hitrostno vbrizgavanje in me poslala na posvet k recpetorki.
Stala sem tam za zlatim šankom, kot prej un model s strganimi kavbojkami.
Spet zdrdrala, česa ne želim in bila deležna izbuljenih oči, ker obrvi se niso premaknile.
»Ker bom letos stara 45 let in to vsi vedo. Zato ne želim in ne morem izgledati kot 25 letna lutka. Poleg tega se mi pa zdi, da sem premlada za invazivne posege. Zaenkrat me moje gube sploh ne motijo, bi pa rada bila negovana.«
Skoraj je crknila od smeha. Premlada? »Gospa, vi bi morali priti že pred 20 leti!«
Jebi se.
Končo se ji je posvetilo, kaj bi mogoče bilo zame. In mi strokovno pokazala postopek.
Video na instagramu.
Tak nastavek s 3-5 mm iglami dajo na mašin in ti z njim prepikajo faco.
Potem ti vzamejo kri in ti jo namažejo na preluknjan fris.
Tukaj na avtobusni postaji mi na instagramu kažeš, kako bi mi prebadali obraz, kot moj fotr vsako leto prelufta zelenico?
Rikverc sem se pomikala proti vratom in stekla proti domu.
Ker se cenim.
In dokler pretečem kilometer skoraj v 6 minutah, mi nihče ne bo govoril gospa!
MOJ B®LOG 
Komentiraj!