Moji prvi spomini na morje niso prav nič drugačni od tvojih


Sestra je pobruhala avto, mami je imela noge na torbi s koharjem in džezvo, fotr je puhal cigaretni dim skoz okno, ki se ga nikoli ni dalo popolnoma zapreti. Kar je pozimi znal bit kar problem. Brki so mu pomrznili in ivje se mu je nabiralo na očalih. 

Večino mojih otroških poletij smo preživeli po robinzonsko sredi istrskega Ničesar. Veliko smo plavali in velikokrat smo stopili na ježa.
Med dvema grmoma smo napeljali štrik in igrali odbojko. Tu pa tam smo udomačili kako želvo in jo pitali z breskvami, vrešče smo tekli iz stranišča na štrbunk, če je v kakem kotu pomigal pajek. Bilo je obdobje črnih vdov. Kar bi naše matere z lahkoto postale.
Moški so se takrat namreč ravno učili surfati. Brez youtuba in surf šol. Imeli so eno tanko brošuro, ki so jo ob večerih prebirali in čez dan prakticirali. Začeli so na Ivarčkem jezeru, ki je še danes pokopališče očal vseh sort metroseksualnih oblik in vse sorte dioptrij. S poskusi so nadaljevali na Velenjskem jezeru. Ker so znali peljati samo v eno smer, so desko navezali na štrik. Kot aplinisti. Al pa cucki. Eden je deskal, drugi ga je abzajlal. Dokler tisti na deski ni padel v jezero. Naredilo je štr-bunk. Najprej je dec padel v vodo, potem pa je iz jezera v zrak bušknil oblak belega pepela.
Človek bi rekel, da so imeli prave velenjske konklave.

Tu ni bilo neke strašne prihodnosti. Kot je ni bilo na deroči Dravi.

Oče je doma pomolil nos skozi okno, povohal ali fruli  v pravo smer in že vezal desko na prtjažnik stoenke. V naslednjem prizoru ga je neslo proti Avstriji. Brez maloobmejne izkaznice, kamoli potnega lista. Nič kolikokrat so ga cariniki zmerjali, ko je nemočno stal na deski in čakal, da ga naplavi na bližnji pašnik. Če je imel srečo, slovenski. Ako ne, je morala mama po njega čez mejo.

Nadaljevali so na Šmartinskem jezeru, kjer so jih žrli debeli obadi, tašče, žene in otroci. Ni čudno, da so raje stali na deski sredi jezera, požrti od mrčesa s škatlo čikov za kopalkami, kot da bi poslušali tečnarjenje otrok med visokimi travami šmartinskega blata. 

Oče zmeraj rad pove, kako je enkrat eden padel v gnojnico, ki se je iz bližnje kmetije zlivala v Dravo. In kako je enkrat eden glisiral, se zaletel v nabrežje reke in tako prestrašil kravo, ki je v grmovju mulila travo, da je skočila dva metra v luft. 

Pri njegovih zgodbah je zmeraj čudno to, da se je vse grozno zmeraj zgodilo drugim, samo njemu ne.  Jaz ne vem, kaj od tega je res in kaj ne, se pa spomim, kako je na morju že obvaldal in je surfal s čikom. Prižganim. Večkrat ga je kdo prišlepal s čolnom nazaj, ker se mu je kaj odlomilo. Razpadlo, prelomilo ali pa je enostavno zmanjkalo vetra. Kar ne bi bilo nič slabega, če se dec ne bi rad vozil okrog brez kopalk.

Enkrat je tako nasedel tudi na Brionih in čisto razpizdil brionske šerife, ki so takrat še strumno varovali Titovo vilo. Najbrž tudi zato, ker je spet bil brez gat. Mama je dogajanja spremljala z naše plaže.
Takrat pride mimo hudobni sosed:” A so ga dobili?”
Mami:” Jah, ne vem. Najbrž sedi na Brionih, ker ne vidim jadra. Se bojim, da mu je spet kaj crknilo.”
“Ti kar pripravi kopalke, da mu jih boš nesla na policijo v Fažano.”
” A so jih že veliko odpeljali z Brionov na policijo?”
” Pha, veliko, veliko! In še nihče se ni vrnil.” je pribil hudobni sosed in odnesel svoj kosmati vamp proti bifeju.
Mama je planila v morje do prvega gliserja in jih prosila, če jo zategnejo do Brionov. Takrat pa se je mimo pripeljala jadrnica, ki je za sabo vlekla desko in zlomljen jambor. Fotr je na njej pil mrzlo pivo in veselo mahal.

Letos sem se tudi sama začela učiti surfati. Kar je za moje pojme veliko boljše od kolesarjenja po grških otokih. Sami klanci in 100 stopinj. Pa ziher so kače. 

V resnici se mi je to zdela blazno zabavna ideja, dokler nisem v resnici sedela tam pod eno marelo in poslušala uvodnega predavanja. Pred seboj opazovala tečno najstnico v tangicah, ki je ubogi mami pila kri. Mulce s predolgimi rokami in nogami, ki že po cesti težko koordinirajo svoje ude. Nekaj mačotov v ozkih kopalkah, ki so skozi črna očala ocenjevali sceno.
In mi. 
Družba skeptičnih cinikov, ki se najraje in najboljše zabava na lasten račun.  

In zabavali smo se. Pa še kako. Najprej smo se z deskami zaletavali eden v drugega. Kot bi bili namagneteni, nas je vleklo na kup. Klofali smo se z jambori in režali spektakularnim padcem. Izbuljenim očem ob nenadnem spoznanju, da boš v tem trenutku poletel čez lok. 

Una prekleta najstnica z zobnim aparatom in tangicami, se je gladko zapljelal čez mene. Ne da bi trznila z razpacanim vampirskim mejkapom. Bognedaj, da bi zinila: »Sori!« Naj vnaprej povem, da ni bilo zadnjič in prisegam, da ji drugo leto vrnem. S tangicami vred. 

Pihalo je kot sam satan. Ampak že prvi dan smo zvozili. Dvakrat me je nazaj pripeljal boat of shame. Prvič se mi je zdelo ful zabavno. Drugič niti ne več tako zelo. Prvič se mi je zdel moj rešitelj ful mišičast. Drugič sem ugotovila, da imam štokholmski sindrom. Raje od rešiteljev imam ugrabitelje.

Besna sem bila, ker nisem mogla sama prideskati nazaj. Veter je namreč čisto padel in kot osamelci smo plutali vsak v svojem delu zaliva.  Strumno stali na dilah, v popolni drži, s prihaklanimi trapezi – in se guncali na mestu.

S sestro sva se že zmenili, da drugo leto vzamemo na morje fotrove topove, ki jih ima za delat sneg. 
Na plaži jih bomo priklopili na štrom, ker ko te zveri pihnejo, pihnejo na polno. Pa da nas vidim, kako ga bomo žgali proti Kefaloniji. 
Najbrž bomo morali kakega začetnika tudi reševati z bližnjega borovca. 
Iskreno upam, da to ne bom jaz. 
V tangicah res ne bi rada bingljala z drevesa.

Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: