Vse bolgarske luknje


Bolgarija se je začela tako, kot ste vsi pričakovali.
Z nategom.
V državo sva vstopila preko največjega železnega mostu čez Donavo, ki ločuje Romunijo od Bolgarije. Mostninar je stisnil skozi zobe:” Dej dva evrov!”.

Na drugi strani mostu je bila carina in na carini model, ki prav po polžje prodaja vinjete. Pred okencem so se na razbeljenem asfaltu topili šoferji in mularija je glasno točila vroče solze utrujenosti. Počasi je izpolnjeval obrazce in – naenkrat pomahal, zaprl roleto in odšel – domov. Moškim se je zmešalo, nanj so se drli, on pa je, hladen kot špricer, vtaknil kuli v naprsni žep in odpeketal.

Takrat smo pogruntali, da vinjete prodajajo tudi v vsaj treh trafikah par sto metrov naprej. Sicer ti namesto 8 vzamejo 9 EUR, a ti vsaj ni treba stati na žgoči vročini, prepuščen delovnemu času zoprnega Bolgara. Jebi ga, tako pač je. Zoprn kot Bolgar.

Ceste so bile polne lukenj, obvoznica je kazala pogled na siva mesta, zavila sva na stransko cesto, ki naju je nagradila s čudovitimi pogledi na tako prostrana zlata polja, da si lahko videl, da je Zemlja res okrogla. Trdno sem stiskala volan, vozila po omejitvah, kajti najbolj sem se bala tega, da naju bodo ustavili policaji. Ker pri bolgarskih policajih nikoli ne veš, ali je res policaj ali samo tat, preoblečen v uniformo.
Ves čas sem si dopovedovala, da če vidim policaja, pač stopim po gasu in žgem čez ovinke. Njihove dacie proti miniju nimajo šans. Kazen za pobeg je ziher nižja od vrednosti stvari, ki ti jih pajsnejo. Avto, recimo.
Vijugala sva skozi prazne, zapuščene in propadajoče vasi. Nikjer nikogar. Niti potepuškega psa, ki bi tekel čez prašno cesto, kaj šele policaja v prekratkih hlačah. Kot bi jih posrkali Nezemljani. Najbrž jih je v resnici velika večina odšla s trebuhom za kruhom.

This slideshow requires JavaScript.

Veliko tarnanje
Zapustila sva vasi in se ustavila v kampu pred Velikim Tarnovim.

Najino spalnico sva postavila med hordo nizozemskih skavtov, ki so jim padle čeljusti do tal, ko so videli, kako na izi se postavi najin šotor, in besno Bolgarko, ki je, sede na ribiškem stočku, ob preperelem avtodomu čitala debelo knjigo. Kar predstavljala sem si, kako besna je na dedca, ki jo je zvlekel “bogu izza nogu”, da je lahko na 45 stopinjah Celzija kolesaril med polji pšenice in sončnic, ona mora pa čuvati kombi. Resnici na ljubo – ali bi Bolgari oropali Bolgara? Nekaj pripadnosti pa menda ja čutijo?

This slideshow requires JavaScript.

Čez noč naju je fin dež opral in jutranje sonce posušilo. A napoved je bila slaba, zato sva se odpravila v Veliko Tarnovo in rezervirala hotelsko sobo. Napovedanih je bilo nekaj dni deževja in nisva vedela, kdaj bova lahko šotor dobro posušila. Res nisva hotela vrniti plesnivega in poraščenega z bolgarskimi gobami. Ko smo ravno pri gobah – povsod ob cesti jih na veliko prodajajo in gozdovi kar mrgolijo od pridnih nabiralcev.

Veliko Tarnovo je res eno veliko tarnanje, če te sredi mesta dobijo hudi nalivi in je edino, kar ti ostane pogled na utrdbo Carjevec in dolgo večerjo v eni izmed niza restavracij, ki se popajo na svoje slavne patriarhe in niz zgodovinskih dogodkov, ki jim je bilo mesto priča v preteklosti.
Trgovine so polne bling bling istanbulskih ponaredkov in ni manjkalo veliko, da se nisem kupila vsaj ene gucci torbice in par valentinovih sandalov. A še zmeraj ne vem, na koga se naj zgovarjam in zlažem, da mi kupuje drage originale. Star ljubimec zaenkrat ne pride v poštev, bogata teta pa tudi ne…
Iz Velikega Tarnovega sva se v nalivu peljala v Arbanasi, kjer so živeli bogati turški trgovci. Država jim je podelila pravice, da jezdijo lepo opicanjene konje in imajo za pasom pripasano ukrivljeno sabljo.

Cerkve brez zvonika in teta z brki
Problem turistov v Bolgariji je v tem, da pišejo samo v grabljicah in na splošno slabo označujejo znamenitosti. Po vasi sva hodila ko dva mesečnika in iskala eno izmed lepših bolgarskih cerkva. Na koncu sva ugotovila, da sva šla že petkrat mimo nje, a ker sva iskala zvonik, sva gladko spregledala nizko hišo, ki se je skrivala sredi mestnega parka.

Sleherni centimeter njene notranjosti je poslikan s freskami in njena lepota ti vzame sapo. Za nama so se v cerkev pritepli nemški turisti z glasno vodičko, ki naju je gladko vrgla iz cerkve. Ob najinem še bolj glasnem pritoževanju je zabrusila, da jih nervirava in naj se pobereva ven. Jaz sem ji zabrusila, da ona mene nervira in jo kot mala punčka s solznimi očmi zatožila gospe na vhodu. Teta si je popravila trajno, zabliskala z očmi in rekla, naj počakava. Da bo uredila.
In res je popizdila.
Skrivala sva se za njenim krilom, ko jih je zmerjala, da ne smejo fotografirati in jih praktično zabrisala ven, midva pa sva jim kazala šlekapac. Klinc. Nekater bitke je vredno biti. Magari izza brkate Bolgarke.

This slideshow requires JavaScript.

Bolgarska zgodovina in vina brez nje
A take bitke zmeraj prinesejo obžalovanje in hitro sva odbrzela proti Trakiji, eni izmed vinorodnih področij Bolgarije.
Pot do tja je vodila čez premnoge obubožane in usrane vasi. Konjske vprege, razbita okna, luže polne smeti. Potem pa skozi visoka vrata v drug svet.
Zelena travica, leseni balkoni, presneti pavi, ki so nas ob petih zjutraj zbujali s svojim skovikanjem. Pokrit bazen, masaže, vodene pokušine vina. Sicer se vse lepo bere, a izkušnja je še zmeraj drugačna.

Če bi Kristančič to videl, bi se najbrž na peti obrnil in tekel, kar ga noge nesejo… Napačni kozarci, napačni prigrizki, predvsem pa napačno vino. Pravzaprav se obnašajo zelo Kitajsko. Preveč, preveliko, prehitro, preveč instant in umetno. Brez zgodb, ki jih naši vinarji tako lepo pletejo. Brez duše, ki jo daje tradicija.

Pot najuje vodila v Plovdiv, prestolnico kulture leta 2019.

Čudovito mesto, a kaj, ko so pred 15 leti ugotovili, da so ga zgradili na ostankih rimskega amfiteatra… Pravzaprav je bilo veliko bolgarskih rimskih ostankov odkritih šele v začetku tega tisočletja. Kar je kul. Niso obdani z visokimi ograjami, detektorji kovin in obišče jih bore malo turistov. Če zapreš oči, si lahko predstavljaš, da si prvi pri koritu odkrivanja bolgarske zgodovine.

This slideshow requires JavaScript.

A s tujini investicijami ustvarjajo novo zgodovino vsak dan.
Ena izmed njihovih najbolj priljubljenih, so njihove gore.

Vse luknje na in ob cesti
Na poti do Banskega ob cesti najdeš samo ofucane prostitutke in prodajalce domačega paradajaza. Če bi bila jaz tovornjakar in bi morala izbirati, bi zagotovo raje izbrala čvrst paradajz…

V avli hotela ob smučišču te pozdravi ogromna fotografije, kjer se na drugi stopnički kislo drži naša ljuba Tina.
Sicer poleti še nisem bila v Val Thorensu, a predstavljam si, da takrat izgleda približno isto. Večina barov in restavracij je zaprtih. Trgovine se bohotijo z dragimi znamkami smučarske in pohodniške opreme, ki jo sredi poletja ponujajo po noro znižanih cenah.

V gondolo sva stlačila gorski kolesi in se dvignila nad mesto. Povzpela sva se visoko med gore in nato spustila daleč v dolino. Bilo je prekrasno in gorovji Rila in Pirin sta zagotovo destinaciji, kamor bi se še kdaj vrnila. Pozimi mora biti noro. Sploh, če si lahko nanudiš kak fin hotelček, kjer te crkjajo do nezavesti.

This slideshow requires JavaScript.

Polna zdravega duha v zdravem telesu sva se začela vračati proti domu.

Bolgarski carinik je bil navdušen nad nama in najino potjo. Še bolj nad spalnico na strehi. Še isti trenutek, ko sva oddirkala proti Makedoniji je poklical frenda na makedonsko stran, ki gre letos poleti na počitnice na Jesenice. Ni si mogel pomagati, da ne bi še on preveril, če imava kaj skritega na strehi.

Hop, sva odprla šotor. Kar zavriskal je in nama ga prijazno pomagal pospraviti.
Postal je del najine zgodbe in prepričana sem, da jo bo tudi on delil naprej.

 

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: